Pred svojo fantovščino sem slišal že veliko urbanih legend o tem, kako naj bi izgledale. Večina opisov je bila sila grozljivih – križi, kanistri, razbiti zobje, izguba zavesti itd. Meni seveda ni bilo do takih ekscesov. Situacija je zato ubrala svojo pot.

Fantje – njih petnajst, ki sem jih zbiral po preprostem načelu družabnosti in veseljačenja – so se na parkingu zbrali ob treh popoldne. 45 minut so potrebovali, da so naredili naslednjih 20 metrov do hiše. Potem pa se je začelo. Prvi »takratki«, drugi, tretji, nazdravi z mano, s tem, z onim in človek je nehal štet. Namesto križa sem dobil plastičen koš, ulit v betonsko podlago, v drugi roki pa sem porival voziček poln pršič, poleg tega pa so bile notri še flaše žganja in velika silikonska joška (dojka), ki je bila glavni rekvizit dneva.

Prvo uro dogajanja se še dobro spominjam. Odšli smo do našega igrišča, vendar če nosiš koš/križ v eni roki in porivaš obtežen voziček v drugi, deluje pot precej daljša kot ponavadi. S prvim metom sem s težko joško (dojko) zlomil koš kitajske izdelave, temu primerno pa so sledile improvizacije, med katerimi je najbolj izstopal basket tri na tri s to isto joško (dojko). Zmagovalci so bili najstarejši med nami, ki so to obrazložili s tem, da so najbolj vajeni razvlečenih jošk (dojk). Vmes smo odigrali še en fuzbal, nekaterimi med nami tudi bosi, kar pa ni ustavilo tistih obutih, da bi nas brcnili. Za žejo je bilo seveda poskrbljeno.

Pot nazaj, isto obtežen. Recital neke čudne pesmice, ki je nisem prepoznal, pa so me poučili, da je šlo za Ti, ti, ti rožico. In seveda takoj eno polko. Spokali smo se v avte in se zapeljali do zidanice. Tukaj so luknje v spominu precej pogostejše, zato bo temu primeren tudi opis. Najprej v klet, kjer so od nekje privlekli ustekleničenega hudiča, s katerim smo nazdravljali. Do te mere, da sem moral kar malo lesti v travo. Ampak ne za predolgo, ker je prišla Kim iz Savinjske doline. Ker pa je seveda nisem smel videti pred začetkom njenega nastopa, so me zopet zaprli v klet. Enkrat vmes so mi dali še plenico, ki naj bi jo primerno namestil na dojenčka. Seveda sem mu jo v danem trenutku in stanju pogreznil kar na glavo.

Začetni ples od Kim je bolj kot ne meglen. Spomnim se nekih svetlih kodrov in nekaj malega cunj, ki pa so subtilno in hitro odpadale iz njenega telesa. In navdušenje sotrpnikov, ki so uživali v glavni kulturni točki večera. Sledila je pavza, ki sem jo izkoristil zato, da sem se zopet ulegel v travo. In potem drugi nastop Kim, med katerim me je ulegla na tla in slekla, stisnila po meni neko čudno kokosovo mleko in začela izvajati svoje čarovnije. Katerim so se kasneje pridružili še najpogumnejši med ostalimi, ki so imeli ob koncu večera še vedno vonj po kokosu. In je šla. Kim je bila res fajn. Potem smo pojedli približno sedem kil mesa, da smo uredili svoje misli. Prži se srce moje …

In smo šli v mesto. Menda že ob desetih, kar pomeni, da je minilo šele šest ur od začetka. Tam sem recitiral pesmi, ki jih v normalnih pogojih seveda znam na pamet, v dotičnem pa še ust nisem pravilno odpiral. In s tem sem si zaslužil svojo diplomo. To je pomenilo, da je nastopil čas, da lahko začnemo vsi piti.

Težava Slovencev je, da s(m)o sila, sila zategnjeni. Namesto da bi se veselili z veselo družbo ob veselem dogodku, so se raje obračali stran v upanju, da jih ne bomo zaznali. Če bi šlo za fantovščino nekje drugje, recimo v Italiji ali Srbiji, bi se nam v trenutku pridružila družba, ki bi se lahko naprej zabavala na naš račun. Pri nas gre to drugače. Ampak na srečo smo bili tokrat izjemno samozadostni. Nekateri bolj kot drugi. Nekateri so tudi (v tem primeru) mojo fantovščino zamenjali za svojo. Kjer je volja, je tudi pot.

Nakar se je začelo naše ločevanje. Zanimivo je to, da fantje nikoli ne napovemo svojega odhoda, ampak preprosto izginemo. Gre za samorefleksijo. Ko ugotovimo, da je dovolj, je dovolj. S pričo sva končala na bureku, kot se za dolg dan spodobi. Do naslednjega borca.

Kako veš, če je zadeva uspela? Se v ponedeljek javi prvi, ki ima še vedno mačka. Se taisti dan javi drugi, ki se še vedno ne more premikati. Se na prvi dan tedna javi tretji, ki je šel kar na bolniško. Fantovščina je bila ravno pravšnja – nekaj se spomnim, preveč ne. Nisem se zbudil polomljen, čeprav me je zjutraj marsikaj bolelo. Na tehtnico sem postavil svoj »križ« in ugotovil, da je imel slabih 20 kg. Dan prej sem imel občutek, da jih je imel vsaj dvakrat toliko. Imeli smo se fajn. Ampak naj te nikoli ne pretentajo – fankliščina je nesprejemljiva. Če kdo še ne ve, kaj to pomeni – to je fantovščina in dekliščina skupaj. Ženske pa na fantovščini nimajo čisto kaj početi. Razen tiste, ki se slečejo do golega.

45,578 total views, 8 views today