Ti mene žališ?!

Ti mene žališ?!

Aristotel v pogovoru s svojimi učenci: »A je možno z besedami užaliti drugo osebo?« »Seveda,« so odgovorili drugi. »Beseda je močnejša kot meč.« Ob tem pa je Aristotel izpostavil zanimivo logiko. »Ko se počutiš užaljen, te ni užalil on, ampak žališ samega sebe, ker se strinjaš z njegovo žaljivko. Če se s tem ne strinjaš, te ne more užaliti, ampak gre samo za njegovo subjektivno mnenje.«

V uvodu le parafriziram del pogovora iz oddaje Dobro jutro, kjer je Zvezdana Mlakar gostila priznanega psihiatra dr. Ćurića. V tej isti oddaji je eden od gledalcev povedal misel, ki me je iskreno nasmejala: »Ko gledam oddajo Dobro jutro in se na ekranu pojavi Zvezdana Mlakar, se zame dobro jutro konča. Žal.« He, he. Zvezdana je pač furija, njen stil vodenja ni za vsakega. Čeprav je nekaterim tudi zelo všeč, kar je najboljši pokazatelj, da imajo v teh situacijah vsake oči res svojega malarja. In da moramo ločiti med konstruktivno kritiko in preprosto in obsceno žaljivko.

Včasih se prebijam čez sto in sto strani različnih knjig, pa v njih ne izvem nič pametnega. Vendar je prav to iskanje tisto, ki je največ vredno. Vedno je nekje skrit majhen dragulj, ki le išče nekoga, ki se bo pripravljen dovolj potruditi zanj. V 900 strani debelem nacističnem manifestu z naslovom Sojenice je Jonathan Littell napisal: »Prostaški in nevedni ljudje so sami sebi kazen.« Spomni se na to, ko bo naslednjič poizkusil nekdo nate izliti gnoj, ki s tabo nima nobene resne zveze. Gre le za njegov lasten občutek manjvrednosti, ki ga lažje projicira na drugo osebo, kot pa da bi se sam spoprijel z njim. Bojazljivec.

Nekaj povsem drugega je seveda, ko me pokliče mentor govornih vaj in me opozori, da v zadnjem času požiram besede pri svojih nastopih. Ob kratkem in racionalnem pregledu zadnjih nekaj mesecev opazim, da sem se resnično ulenil in nisem nič vadil. Torej je njegova kritika konstruktivna. Še posebej zato, ker se v nadaljnjem pogovoru domeniva, da greva na pivo. To pač ni bil napad na mojo osebnost, ampak preprost poziv po tem, da se izboljšam. Ker se lahko. Potem pa se najde oseba, ki me ne pozna, ampak pogumno oceni, da sem totalen sekret. To seveda ni realna in racionalna ocena, saj ni ločil mojih dejanj od moje osebe, tako da sem ga v trenutku odmislil. Če bi sprejel sodbe takih, potem bi se spustil na njihov nivo. Gnoj, ki ga je preložil name, bi potem jaz preložil na tretjega in tako bi se začel začaran krog smrdljivih, umazanih ljudi. Kot je rekel Littell, oni so sami sebi kazen. Preveč se cenim, da bi jim dovolil, da bodo kaznovali tudi mene.

Pogosto je težko ločiti med kritiko, ki ti hoče le dobro, in žaljivko, ki ti hoče le slabo. Tukaj moraš pač biti iskren do sebe. Če veš, kaj si, kaj delaš dobro, kje se lahko izboljšaš in ali si v dani situaciji dal res vse od sebe, si lahko iskren v svoji sodbi. Najslabše, kar lahko narediš, je to, da si zapomniš le slabe kritike, odmisliš pa vse pohvale. Če ti deset ljudi pove, da si naredil nekaj dobrega, in se najde eden, ki ti pove, da bi naplavljena ameba to izpeljala boljše od tebe, potem najdi nov zagon v lepih besedah tistih desetih. Tisti, ki je pa le izlival gnoj, pa se ti lahko zasmili. Ker se čuti pomembnejšega in večvrednega in zato pljuva po vsem, kar so ustvarili drugi. S tem da – in ravno v tem je največja čudovitost vsega tega – sam ne naredi čisto nič svojega, ker se boji, da se bo s tem izpostavil kritiki.

Si lahko prestavljaš kaj lepšega od tega, da se v bližnji prihodnosti najde nekdo, ki mu gre pri tebi vse v nos in ti to tudi jasno in glasno pove, ti pa se mu v odgovor le nasmejiš in greš dalje po svoji s soncem obsijani poti? On je pač samo oblak, ki se je ob tem razkropil.

4,216 total views, 2 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*