Drugi menda radi vidijo nekoga, ki ne razmišlja v ustaljenih smernicah, ampak riše čez črte, poizkusi nekaj novega, jim dokaže, kako ga ne moremo suhoparno opisati z le nekaj predvidljivimi pridevniki. Drugi menda to radi vidijo. Spet drugi ne bi bili eden teh. Vloga dvornega norčka je pač zaupana le peščici. Vendar, kot tako radi pravijo, večji ko je nasmeh navzven, globlja je bolečina notri.
Pa se sprehodimo sedaj znotraj njega. Misli mu preskakujejo. Gredo nekako takole: sedem, enaindvajset, devetinosemdeset, kruh, maslo, nutella, pička, pokvarjeno kolo, zakaj so reklame glasnejše kot ostale vsebine na televiziji, spet ponavljajo tretjo sezono, srečen sem, pivo bi, kdaj bo torek, poglej jo, kako se nasmiha. Vidite, povsem naključne misli, vsaka zase sila nezanimive. Večino časa gre za neka mašila, ki jih ne znamo umestiti. Ampak so tvoje in zato so čudovite. Ker niso enake mislim nikogar drugega.
Gre za to, da ne poizkušamo več nikogar zadovoljiti. Le samega sebe.
Neverjetno je, kakšno breme nekateri prenašajo s sabo. S tem, ko nas bremeni mišljenje drugih, postajamo vedno manjši. Tišči nas vedno nižje k tlom. Kako čudovito narcistična bitja smo, ko resnično verjamemo, da nas vsak vedno opazuje, da preži na vsak naš naslednji korak kot lovec na ranjeno srno, da smo mi tisti, ki lahko s preprosto besedo nekomu uničimo dan. Če pa se osvobodiš teh okov, prav teh, zaradi katerih resnično verjameš, da si za druge neznansko pomemben, lahko dejansko poletiš. Vsak od nas pozna ljudi, ki vedno delujejo, kot da nekako lebdijo nad drugimi. Tiste, ki letijo čez meje, mnenja, omejitve in prepričanja.
Pogosto opazim ljudi, ki svoje frustracije širijo na družabnih omrežjih. Kaj še ne poznaš tistega ponarodelega slovenskega pregovora: 80 odstotkov ljudem je vseeno za tvoje težave. Ostalih dvajset odstotkov je pa veselih, da jih imaš? Najpogosteje gre za to, kako jih je nekdo prizadel, izkoristil, razočaral. Vendar nikoli ne priznajo svojega dela krivde. Njihova krivda pa je v tem, da dovolijo nekomu drugemu, da upravlja z njihovim življenjem. Te srce parajoče zgodbe pa se vedno ponavljajo pri istih ljudeh. Kljub temu ne bodo odprli oči in uvideli, da so svoj daljinec za upravljanje pač dali v napačne roke. Zopet se ponavlja tretja sezona, enaindvajseti del, ko glavni junak dobi nož v hrbet. Je še kdo zdaj postal lačen?
Nihče te ne bo imel bolj rad, kot se imaš. Zanimiv paradoks je, da mnogi to povsem obrnejo. Sovražijo se bolj, kot jih kdorkoli drug. V svojih očeh so nevredni česarkoli lepega in dobrega, potem pa se čudijo, če hudič vedno serje na njihov kup. Zaslepljeni z mnenji drugih, ki so po navadi povsem neumestna, pač ne morejo poleteti. Dokler ne boš sebe postavil na prvo mesto, boš tudi na lestvici vseh drugih povsem pri dnu.
Koga imaš raje: nekoga, ki je zadovoljen s sabo, ali drugega, ki vedno najde nov izgovor, zakaj mu ne uspe? Nikoli ni ničesar kriv. Jaz sem pa vedno kriv tega, da se vse začne in konča pri meni. Šele nato vstopijo v mojo enačbo tudi drugi. Jeba. Najprej jaz, šele nato ti. Če še nisi vzljubil sebe in si zadovoljen s tem, kar si, potem se ne moreš docela odpreti svojemu partnerju, otroku, staršem, bratu, sestri, prijateljem, neznancem ali sosedovemu mačku. Vsako jutro znova si sam nadeneš oklep, ki te omejuje.
3,009 total views, 2 views today