Jaz tebi, ti meni

Jaz tebi, ti meni

Nadvse čudovito vzdušje za konstruktiven pogovor. Dve, tri pijačke za nami, trije odprti umi, ki so vsak zase čisti individuum. Razglabljamo o najbolj prvinskih stvareh. O tisti, ki pa jo večina še vedno noče razumeti. Da skoraj vsak potrebuje neko zagotovilo, neko povračilo, preden za drugo živo bitje naredi nekaj dobrega. To pomeni, jaz ne bom storil zate nič, dokler ti ne storiš kaj zame.

Pogojujemo vse. Ne zavedamo se, da s tem, ko naredimo nekaj za nekoga drugega, začnemo ustvarjati pogoje, da nekdo naredi tudi nekaj za nas. Ampak to seveda ni zapisano črno na belem, zato moramo v to preprosto verjeti. Ker pa smo do obisti skeptična bitja, smo nezaupljivi. Problem vzgoje, kakopak. Tiste, ki nam že od zibelke dalje govori, da nihče ne bo naredil nič za nas. Da je vse odvisno samo in predvsem od nas. Če jaz ne poskrbim zase, tudi drugi ne bodo. Ruši, tolci, pljuvaj vse pred sabo, dokler ne boš zadnji na nogah. Najpopolnejši primerek, ki je splezal na vrh.

Pa sem – ne vedoč – preizkusil to sila čudno reč. Natakarica mi je natočila precej več pelinkovčka, kot to predpisuje tista oderuška 0,03 merica. Zelo lepo od nje, si mislim. Razlog, zakaj je to storila, je povsem brezpredmeten. Nekaj deset minut kasneje ji pade več stvari s pladnja. Hitro skočim do nje in ji pomagam pospraviti. Ker je bila ona prijazna do mene, sem bil seveda brez pomisleka tudi sam do nje. Roka roko umije, kajne? Nekaj ur kasneje obrnjena situacija. Za šankom je gužva. Dve dekleti čakata že precej dlje od mene. Ker pa sem zaradi določenih fizičnih atributov precej opazen, je natakar želel najprej postreči mene. Vendar sem prednost prepustil sosedama. Ker čakata dlje, sem rekel. Takoj sta dejali, da naj naročim še nekaj zase. Zopet smo si umivali roke. Kot kaže, to sranje deluje, mogoče tudi zato, ker je to za veliko večino ljudi abstrakten pojem.

Mnogi se v življenju ženejo za dobičkom. Morda vedo kaj, kar meni ni povsem jasno. Začel sem namreč loviti trenutke. Tiste naravnost čudovite trenutke, ko je vse na pravem mestu, ko se vse stvari premikajo po tvojih notah, ko ti srce divje bije, ti pa zreš v zrak, v nebo, v strop. Ničesar ne iščeš, le zreš navzgor, ker ti je pri tleh že vse znano. Ko nekaj ali nekoga ljubiš tako močno, da te boli. Če te ne boli, ne gre za pravo ljubezen. Gre za trenutke neopisljive sreče. Misel prehiteva misel, besede se zatikajo, pot polzi po tvojem obrazu. Če bi človek tako izrazito doživljal sleherni trenutek, bi se v nekaj urah iztrošil. Ker pa gre za zelo redke in zato toliko bolj cenjene trenutke, hrepeniš po njih. Življenje ni nič drugega kot skupek najbolj čudovitih trenutkov, ki so lastni le tebi.

Če vedno delaš le tako, da želiš za svoja dejanja povračilo, potem so tvoji nameni docela izkrivljeni. Dokler se človek ne nauči, da s tem, ko naredi nekaj za drugega, naredi največ predvsem zase, potem bo živel dalje v teh ustaljenih kapitalističnih smernicah, ki poveličujejo ljudi, ki so pripravljeni za svoj uspeh narediti vse. Vse, le nič zastonj ne. Kot verjetno vsak od nas sem tudi sam včasih sanjaril o tem, da bom imel veliko denarja. Dokler nisem spoznal ogromno ljudi, ki imajo ogromno denarja. Opazoval sem, kaj je ta denar storil z njimi. Kakšne so njihove vrednote in njihov odnos do drugih. Pozabili so, kako izgleda sproščen in nasmejan človek. Vedno imajo nekaj za bregom. Ampak pustimo to, to je že povsem druga zgodba. Ne misli le na lastno korist. Vedno, ko delaš nekaj le zase ali na račun drugih, s tem ubiješ majhen del sebe. Naslednja zora živih mrtvecev, tokrat pa so v glavnih vlogah emocionalni imbecili.

Obstaja misel, ki je zapisana na škatli kosmičev. Manj razmišljaj, več čuti. Think less, feel more. Če upaš, seveda.

1,949 total views, 2 views today

One Comment

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*