Pogosto mi kdo očita srečo. Da sem jo imel v tej in tej situaciji, s to in to osebo. Da me sreča spremlja, imam krompir. Sicer bi pa jebal ježa, tako kot on. Ampak sreča je – vsaj zame – nek abstrakten pojem. Ne zgodi se ti, če ji ne pustiš prosto pot. Nekateri se pred vsako situacijo zavarujejo tako, da si v glavi zamislijo najslabši možen scenarij in vse, kar ni čista polomija, je že bolje od pričakovanj. Kaj pa če pričakujemo največ? To ne pomeni, da na to upamo, ampak v to verjamemo. To pomeni, da zato tudi nekaj naredimo.

Jorge Bucay v svojih Zgodbah za razmislek pravi, da kar je dobro, ni zastonj. Ne govori o materialnem plačilu, kajti v tem primeru bi bilo življenje otročjo (pre)lahko, ampak v tem, da si s svojimi dejanji nekaj zaslužiš. In ko se ti nekaj dobrega zgodi, se moraš zavedati, da si si to tudi zaslužil. To ne pomeni, da boš dobro plačeval naprej. Tudi druge pametne glavce so mi že povedale, da se ne smem ubadati, zakaj se neka dobra stvar zgodi, ampak da moram vanjo le verjeti. Vesolje je naklonjeno tistim, ki verjamejo in si upajo. Na izbiro ima dve vrsti ljudi: optimiste, ki se s situacijo spoprimejo z neuničljivo energijo in pesimiste, ki verjamejo, da jim ne bo uspelo, ker na koncu vedno »popušijo kurac«. Koga naj torej vesolje nagradi? Tistega, ki pušča sreči prosto pot ali tistemu, ki ji postavlja ovire?

Ne gre le za srečo. Gre za dobro, za tisto, kar nas žene v usranih, dolgočasnih dneh, ko le odštevamo ure, minute, sekunde. Do konca pouka, šihta, razmerja, meseca, karkoli. Sranju se ne ogne nihče. Vprašanje je le, v kolikšni meri in kako pogosto ga boš deležen ti. To pa je vedno odvisno le od tebe. Kot pravijo Elemental v svojem komadu Malena, »to te samo život trenira«.

Ljudem nikoli ne zavidam, če imajo boljšo izobrazbo, bolje plačan šiht, boljši avto. Pač imamo različne prioritete. Jaz imam to, kar si zaslužim, to, kar sam vložim. Če bom želel kaj več, bom moral zato tudi nekaj narediti. Edino, kar zavidam nekaterim izbranim srečnežem, je njihova neusahljiva energija. Nekateri ljudje izžarevajo energijo. Vedno sem si želel biti eden teh, ki si jih ljudje zapomnijo, brez da izgovorijo besedo. Da njihova prisotnost zahteva pozornost. Da utelešajo življenjsko moč, ki ne potrebuje nobene dodatne razlage. Zavidam jim jo, ker jo tudi sam iščem. Ne vem, če mi je dano, da jo tudi najdem, ampak to še ne pomeni, da bom odnehal. Dokler sam ne odkrijem te energije, se bom napajal z energijo drugih. Teh nekaj, ki so jo že našli in sedaj potrpežljivo čakajo, da tudi drugi najdemo ta sveti gral.

Nihče te ne more prisiliti, da počneš nekaj, kar nočeš. Verjetno boš za to plačal določeno ceno, ampak nič dobrega ni zastonj, to smo že obdelali. Nič te ne stane, da poizkušaš v življenju biti optimist, da barvito gledaš na ta naš težko razumljivi svet.

Sreča spremlja hrabre, a?

3,743 total views, 2 views today