Zapiski starega pokvarjenca

Zapiski starega pokvarjenca

Ali ti je všeč, ali ti pa ni. Pri Bukowskem ni vmesne opcije. Nikoli se ne pretvarja. Umazan pijanec, ki veliko večino časa misli le na seks. Ki naj bo prav tak, kot je tudi on sam. Umazan. Razvraten. Sadističen in brezčuten. Zakaj pa ne? Berimo torej nekaj drugačnega.

To je peta knjiga, ki sem jo prebral od Charlesa Bukowskega, urbanega mita, literarnega glasnika zapitih in zavrženih. Prvi štirje so bili romani. Berejo se gladko in hitro, s primesjo gnusa in odobravanja. Fekalije so neločljivo povezane s fukom, kozlanje z lizanjem. Ampak takšen pač je Bukowski. Antijunak, ki ga hkrati spodbujamo in zavračamo. Upaš, da mu ga uspe namočiti tudi na naslednji strani, čeprav dobro veš, da si tega ne zasluži. Ampak svet je poln čudnih ljudi. In večina čudnih pičk – kot se pač sam izrazi – pristane v njegovem naročju. Ali na njegovem kurcu – kot se sam izrazi. Res pa je tudi to, da možak ni ravno izbirčen. Ali gre za utelešeno boginjo ali 150 kilsko salo na dveh nogah, pripravljen ga je zariniti v obe. Borec, pač.

Zapiski starega pokvarjenca je zbirka njegovih zgodnjih kolumn, ko se je šele začel prebijati na literarno sceno. Menda je imel le eno pravilo, ki ga je sporočil uredniku revije. Da nima nobenih omejitev. Torej jih ni imel. Pisal je o vsem, kar mu je pač v danem trenutku padlo na pamet. V svojih začetkih je bil še nekoliko bolj surov, kot je bil v svojih literarnih izdihljajih, ko se je že nekoliko iztrošil. Zgodbe nimajo rdeče niti. Pravzaprav sploh nimajo niti, skačejo povsem prosto. Čeprav se nekatere teme ponavljajo. Alkohol, seks, družbena zavrženost itd. Nekatere so za želodec težko prebavljive. Ampak kaj drugega od njega tudi ne bi smel pričakovati.

Veliko o samem delu bi mi moralo izdati že dejstvo, da je slovenski prevod knjige uredila založba KMŠ. Jep, prav tisti Klub mariborskih študentov, ki ima tisto beznico sredi Ljubljane, Sodomo in Gomoro gostilniških lokalov, kjer še tipe prešlatajo do te mere, da se počutijo kot umazan kos mesa. Logična posledica je torej financiranje takega dela. Čeprav Bukowskega za njegove fene nikoli ni dovolj. Sam upam, da kmalu ugleda luč sveta tudi kakšen slovenski prevod njegove poezije. Tiste so prvinske, to bi z veseljem bral.

Zapiski starega pokvarjenca so pač sladko-kisli. Pogosto se ob njih nasmeješ, ta brezmejna grotesknost te posrka vase, na koncu pa se globoko zamisliš nad celotno situacijo. Lastno in družbeno, kje so prioritete in kdo ima resnično prav. »Nekateri ljudje nikoli ne znorijo. Kako dolgočasno življenje morajo imeti.«

6,510 total views, 2 views today

One Comment

  • Uf Bukowski, a res si to najdu! 😉

    Predlog “šefice Ildike ” vodje arheološkega “gradbišča, kjer smo ponosno kot čisto pravi filmski arheologi, preko študentskih napotnic “žličkali” za 4eu na uro,…iskali new age hallstatt in novo zgodovino časa.

    Takrat mi je predlaga Šunko na Rži in pijanega seksologa Bukovskega,…

    Potrjujem!

    Zanimivo čtivo za obdobje takrat!

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*