Jebeš volitve

Jebeš volitve

Lokalne volitve so mi bile vedno zanimivejše kot parlamentarne. Tam so modeli, ki jih poznaš, tisti, ki se pojavljajo v tvojem mestu, ne samo face s TV ekranov. Sedaj smetijo s svojimi plakati vse zelenice. Ta v novem kostimu, ta že viha rokave, on s Kapitljem v ozadju, ona z zlajnanim sloganom. Vsi mi obljubljajo isto. Boljši jutri, boljše mesto. Vsi hočejo, zmorejo, znajo, želijo, vejo, verjamejo. Jaz pa gledam nanje isto kot vedno: z indiferentno nejevero.

V nabiralniku nas čakajo letaki, kjer je napisanih novih sedemnajst obljub. Vse bomo izpolnili, brez skrbi. Drugi niso, mi pa bomo. Na soočenjih ista vprašanja kot pred štirimi leti. Odgovore poznajo, rešitve so bile vedno na dlani. Seveda pa vsak ne pozabi omeniti, kako so bili v zadnjem obdobju na oblasti nesposobni ljudje. Čaka nas boljši jutri, ljudje! Vmes se pa lahko ustavimo tudi na predvolilnem golažu. Med drugim tri mesece pred volitvami od bodočih županskih kandidatov dobivam prošnje za interaktivna prijateljstva. Seveda, tudi oni so v koraku s časom.

Ne preostane mi nič drugega. Izmislil sem si torej svojega kandidata.

Spol, starost in izobrazba mi niso pomembni. Ampak, da mi ga bo lažje opisati, recimo, da gre za mladega moškega. Nekateri ga pregovorijo, da se preizkusi v politiki, čeprav mu že dolgo smrdi. Torej ni eden tistih, ki že ima »izkušnje« v politiki, ampak jih ni nikoli do sedaj unovčil, špara jih v žepu kot sigmarja pri lustiku za najboljšo priložnost. Najprej potrebuje svoj štab in strategijo. Ker ni preračunljiv, se je odločil, da bo poizkusil stvar izpeljati sam. Kar bo, pač bo. Svojo odločitev razodene javnosti. Deležen je več posmeha kot spodbud, ampak za to mu ni mar. Politična tabula rasa, morda pa potrebujemo prav to.

Ljudje v mestu ga do sedaj že poznajo. To je njegovo mesto, eden brez drugega ne obstajata. Rad ga je imel tudi v dneh, ko mu ni vračalo ljubezni, ko je bilo notri gnilo in navzven surovo. Razvije preprosto in učinkovito marketinško strategijo, s katero da ljudem vedeti, da bodo poizkusili nekaj novega. Plakatov ne da tiskati, ker je to potrata denarja. Sprehodi se do bližnjega Varstveno delovnega centra in skupaj z njihovi varovanci (ki morda imajo posebne potrebe, ampak to so res najbolj posebni ljudje, ki iskrenost resnično živijo in ne le govorijo) na bele kose papirja napiše samo »Nič obljub.« in svojo številko. Brez imena, brez programa, brez obljub, brez malega morja ljudi, ki se trudijo smejati na fotografiji, čeprav vsak na kilometer daleč vidi, kako mučno jim je to. Pač se niso vajeni smejati. Naj ljudje ugibajo, kdo je ta blefer, ki nič ne obljublja. Potem se z varovanci VDC-ja sprehodi po mestnih ulicah in sami potalajo letake. Za tisk letakov in njihovo raznašanje po nabiralnikih povprečen kandidat zagoni več kot jurja. To bi pač dal tem fantom in dekletom iz VDC-ja, ker bodo to znali uporabiti.

Sedaj je na prvem televizijskem soočenju. Mrki pogledi sokandidatov, ki so že dolgo v tem šmornu. Ta kaže s prstom na tega, ta žuga temu. Toliko zamer, toliko slabe preteklosti. Večino svojih odgovorov posvečajo temu, da naštevajo razloge, zakaj nekaj še ni zgrajeno ali urejeno. Preteklost je pač pomembnejša kot prihodnost. V publiki polno podpornikom s svojimi pisanimi loparčki in spodbudnim ploskanjem. On pa ima s sabo le svojo boljšo polovico, ki se ji nekajkrat nasmehne. Voditeljica soočenja ga opozori, da ni izkoristil še nobene replike. Ne rabim jih, ji odgovori, ker se z nobenim ne prička. Medtem se drugi obtožujejo nepotizma, on pa vljudno vpraša, kaj to sploh pomeni. Vsaj nekaj, kar nasmeji tudi njegove soborce.

Proti vsem pričakovanjem zmaga. Ljudje so imeli očitno res dovolj vsega. Izvolili so njega, ker je bil edina alternativa. Nov izziv je pred njim, ne ustraši se ga. Postavi pa jasna pravila. Ne bo hodil na vsako pasjo procesijo. Ob četrtkih zvečer ima plesne s svojo izbranko. Včasih se s kolegi domenijo za basket. Lahko pa da je na TV-ju samo kakšna res dobra tekma, ki je ne sme zamuditi.

Štiri leta minejo hitreje, kot je pričakoval. Nekaj je naredil, vse pa mu ni uspelo. Vendar ni nič obljubljal, tako da ga nič ne preganja. Že na začetku mandata pa si je nekaj zadal. Če bodo ljudje z njim nezadovoljni, ne bo še enkrat kandidiral. Seveda ga ne zanimajo javnomnenjske raziskave, zato zavije v nekaj gostiln, kavarn, parkov in ostalih lokalnih zbirališč. Tam vpraša naključno zbrane: »Je bilo v redu ali ne?« Če mu rečejo, da je bil za en kurac, se tega ne gre več. Če bodo pa rekli, da se nekaj pa le premika, pa bo brcal še malo dlje.

Nič od tega se seveda ne bo zgodilo. Kandidati so, kakršni pač so. Izbiramo nujno zlo. Vseeno grem vedno na volitve, čeprav ni moj kandidat še nikoli zmagal. Sploh ne gre za zmago ali poraz tega ali onega, boljšega ali slabšega, stare garde ali nekaj novega. Gre za to, da ti ni vseeno za tvoje mesto. In kot za vse stvari v tvojem življenju, ki jih imaš resnično rad, ti za njih nikoli ne more biti vseeno. Moje mesto me potrebuje, tudi če nama nikoli ne uspe. Zato volim.

20,437 total views, 2 views today

2 Comments

  • Eu não canso de assistir esse vídeo,e todas as vezes que vejo me emociono.. ORGULHO MAIOR em estar presente falando de um AMOR VERDADEIRO pelo O RAPPA! Ansiosa pelo dia 31/12/12 revéillon c O RAPPA pra começar 2013 c pé direito muita música boa e positividade total ….

  • Having read this I believed it was rather informative. I appreciate you spending some time and effort to put this short article together. I once again find myself spending a significant amount of time both reading and posting comments. But so what, it was still worthwhile!

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*