Vedno, ko sem pisal kaj o odnosih med moškim in žensko ali aktualnih zablodah predvsem prvih, se je vedno oglasilo nekaj virtualnih junakov, varno skritih za svojo tipkovnico, s svojimi dobronamernimi kritikami: »A on pa ve, on pa zna? Ker nima pojma.« Zato sem se odločil – da nehote zopet ne razburim kakšne dobrohotne dušice -, da bom tokrat ugibal. Pisal v hipotezah, virtualnih navednicah, pogojnikih. Skratka, ugibanja menda nikogar ne užalijo.

Situacija 1: V lokalu zagledaš dekle, ki se ti takoj dopade. Luštna je, lepo oblečena, sproščena in nasmejana. S kotičkom očesa budno spremljaš vsak njen premik, upaš, da tudi ona opazi tebe. Zbiraš pogum, da jo ogovoriš. Nimaš kaj izgubiti, si misliš. Pred tabo je sedaj odločilni korak.
Reakcija 1: Nikakor se ne sprostiš. Zaradi tega si vedno bolj nervozen, tako da poizkušaš to prikriti s tem, da spiješ na hitro nekaj pijač. Počasi začutiš tisti prijetni, omamni vpliv alkohola v svoji glavi. Naenkrat se ti ne zdi nič več kaj posebnega pogovor s to deklino. Ker si v družbi dveh kolegov, ji pristopite vsi naenkrat. Eden od njiju že govori svoje običajne seksistične vice, ti se jim smejiš kot pečen rak. Punca vstane, dvigne svoj napudran nos visoko v zrak in odvihra iz lokala. »Itak sploh ne zgleda dobro,« ob tem reče taisti kolega, ki se je na vsak način trudil biti smešen.
Reakcija 2: Izgovoriš se, da greš na WC. Ko greš mimo dekleta, opaziš, da se ti komaj opazno nasmeji in obrne stran. Zapomniš si, kaj pije, stopiš do šanka in naročiš dve pijači. Zanjo, zate. Nazaj grede ji daš pijačo, se predstaviš in jo vprašaš, če lahko prisedeš. Ona je za. Potem se pogovarjata o malih stvareh. Smejita se eden drugemu, vse gre lepo. Ker je ura že pozna, se izgovori, da mora domov. Ampak prej ti da še svojo telefonsko. Pospremiš jo do avta, ji na poti do tja utrgaš rožo, ki bo uvenela v vsega nekaj minutah in se vljudno posloviš. Ko se vrneš do svoje mize, te kolega potreplja po ramenu in reče: »Tastar, ampak ta pa je huda, ej!«

Situacija 2: Sedaj sta skupaj že nekaj mesecev. Ker je bilo na začetku vse pravljično, si ji takoj predlagal, da se preseli k tebi. Dovolj si imel že samskega življenja, hrepeneče si si zaželel topline drugega. Ampak v stanovanju je postala vedno bolj »domača«. Naenkrat je moralo biti vse pospravljeno, omare in kopalnica pa so bili rezervirani skoraj le še zanjo. Zamisliš se, kako je izgledalo tvoje življenje pred pol leta. Samsko življenje ima tudi svoje prednosti.
Reakcija 1: Poveš ji, kaj te moti. Da je posesivna, da hoče, da si njena lutka in da nimaš nobene svobode. Vse v stanovanju mora biti po njenih reglcih, sicer je takoj slabe volje. Ona pravi, da bi bilo veliko lažje, če bi tudi ti kaj naredil. Če bi ji prišel na pol poti, se ne bi sama potrebovala tako razdajati. Poveš ji, da je neumna in da posplošuje. Pove ti, da si egoističen kreten. Začneta se dreti eden na drugega. Ne spomniš se več, kako dolgo to traja. V žaru so izrečene številne besede, ki jih kasneje obžaluješ. Morda še najbolj tista na koncu: »Zgini, prasica.« To je vzela zelo resno.
Reakcija 2: Razmisliš, zakaj je prišlo do te situacije. Ugotoviš, da sam res nisi najbolj redoljuben tip in da stanovanje sedaj res deluje nekam bolj čisto. Okej, si rečeš, se bom postavil v njeno kožo. Mogoče je tudi ona od mene pričakovala kaj več. Morda me ne poizkuša spremeniti, ampak ji red veliko pomeni, ker je tako pač vzgojena. Spomniš se, kakšen je občutek, ko se vsako jutro zbudiš sam. Vstaneš s kavča, vzameš sesalec v roke in narediš tisto nujno. Ona svoje sreče ne skriva. Na koncu jo nategneš kar na pralnem stroju, da ostane v svojem domačem okolju.

Situacija 3: Sedaj sta skupaj že deset let. Nista več otroka, ampak že načrtujeta naslednje korake skupnega življenja. Selitev v hišo, otroci in podobne zadeve. Ampak na firmi te zadnjih nekaj dni izredno všečno gleda neka nova sodelavka. Sedem let je mlajša in zelo lepa, tako sveža. Tvoja deklina nima v sebi več te brezbrižne mladosti. Medtem ko ta na šihtu … Razmišljaš, kaj če bi poizkusil z njo vsaj enkrat. Zagotovo bi ti dala, ker te ves čas pogleduje. Tiste radožive, velike oči, polne občudovanja, ki obljubljajo sijajno noč. Ampak največ eno.
Reakcija 1: Če ne boš poizkusil tokrat, morda ne boš več imel te priložnosti. Prvi znaki starosti se že vidijo na tvojem obrazu, zato je to lahko zadnji vlak. Povabiš sodelavko na pijačo. Po nekaj njih se preselita v njeno stanovanje, kjer se zgodi neizogibno. Všeč ti je občutek mladosti v tvojih rokah. Ko prideš zopet domov, se takoj zaveš, da dalje ne moreš več, da si se svoje izbranke naveličal. Deset let je bilo dovolj, potrebuješ nov izziv. In nov izziv je prav tvoja sodelavka. Prenehaš s svojo. Mučna selitev, prerekanja in obtoževanja. Po nekaj mesecih pa se te nova ljubezen naveliča. Dobila je novo, še boljšo zaposlitev v drugem kraju, pri drugem šefu, v katerega se je takoj zaljubila, ker je tako karizmatičen. Tako si zopet sam v majhnem stanovanju. Kot pred desetimi leti pomisliš, medtem ko srepo zreš v strop, kot da bi na njem iskal rešitev za nastalo situacijo.
Reakcija 2: Tudi sam nisi več najmlajši. Če bolje pomisliš, se tvoja za svoja leta izredno dobro drži, precej bolje od tebe, ki imaš že malo trebuščka. Pravzaprav zgleda ona dosti bolje kot večina mlajših kolegic. Sodelavka te nenadejano naslednji dan povabi na pijačo. Zakaj pa ne, si misliš. Po nekaj pijačah ti namigne, če ji slediš do njenega stanovanja. Pokažeš ji svoj potetoviran prstanec in ji z nasmehom rečeš: »Rings come off, ink doesn’t.« Poročna prstana sta si namreč vtetovirala. Vseeno je kar lep občutek, da vidiš, da si še vedno nekomu privlačen. Še vedno imaš tisto nekaj. Sedeš v avto, primerno in prijetno razburjen, in se zapelješ do doma. Preden prestopiš domači prag ne pozabiš odtrgati naslednje rožice za svojo deklino. To je namreč vajin ritual že od vsega začetka, tega ne pozabiš nikoli. Tokrat si jo vzameš kar v kuhinji.

Samo ugibanja, kaj bi bilo, če bi bilo, ne pozabi. Vsak se lahko odloči za svojo pot.

3,752 total views, 2 views today