Naïve

Naïve

Hipotetična situacija. Recimo, da se z nekom nekaj dogovoriš. Recimo, da mu greš celo na roko. Navdušen nad tvojo srčnostjo se ti pretirano zahvaljuje. Recimo, da ti v zameno nekaj obljubi. Ti mu seveda verjameš, nisi še izgubil upanja v ljudi. Recimo, da gre za manjši posel. Še za to ne, bolj za princip. Recimo, da določita kraj in čas. Vesel, ker se je vse lepo uredilo, se naslednji dan ob določeni uri pojaviš tam. Njega ni. Recimo, da ga nekajkrat pokličeš na telefon, a se ti ne javi. Pustimo na koncu hipoteze v skritem kotu. Nategnil te je in se ti ne upa niti javiti. Živega bi ga lahko odrl.

Nekaj stvari se človek sčasoma – in z leti – nauči. To, da ga ne iztirijo malenkosti. To, da je škoda živcev za vsakega. To, da je pravzaprav veliko več stvari, ki te lahko oplemenitijo, kot takih, ki bi ti kaj vzele. Nauči se počasnega koraka in temu primernega dihanja, ki mu omogoča, da se zna spopasti z različnimi situacijami. Mislim, da se temu reče odraščanje. Kljub temu se tega nekateri krčevito ogibajo. Kot kameleoni spreminjajo barve v upanju, da se bodo lahko skrili pred svojimi obljubami in odgovornostjo.

Že dolgo tega nisem bil tako jezen. Morda me je čustvo kar nekoliko presenetilo, ker v zadnjem obdobju ni bilo prisotno. Glede tega sem sila preprost, domala neandertalec, ne smilim se samemu sebi, ne jamram, tožarim, kažem s prstom ali karkoli podobnega. Preprosto popizdim. V trenutku lahko premikam gore. Gorjačo v roko in po pizdi tistega, ki si to zasluži. »Oh, kako grozno, povsem nekonstruktiven način reševanja problemov, ki je prav gotovo posledica nizke samopodobe. Ali pa je vse skupaj zakuhala mamica v tvojem otroštvu,« mi zagotavlja naslednji laični psiholog na kavču svojih staršev. Pa kaj. Filtre je pač treba spucati.

Tudi ne verjamem v tisti domala ponarodeli rek, da ne smemo zaupati nikomur. Kozlarija. Najdemo ogromno ljudi, ki so zaupanja vredni. Drugim zaupamo, dokler nas ne prepričajo o nasprotnem. Vedno je problem v nas. Mi smo tisti, ki si prehitro ustvarimo sliko. Če modelu ne bi verjel, dokler ga ne bi videl na parkirišču, kjer se naj bi dobila, tudi ne bi bil razočaran. Posledično ne bi bil jezen in ne bi premikal navideznih, stotonskih gora, ki sem si jih ustvaril v svoji glavi. Verjetno bi poslušal Cohena in pil kozarec vina. To se sliši mnogo bolje.

Še vedno sem tako hudo naiven. Kot mali fantek v vrtcu, ki mu je vzgojiteljica obljubila liziko, če bo zaspal. Oči sem tiskal skupaj, celi dve uri sem se delal, da spim, bil sem tiho kot miška. Lizike pa na koncu le ni bilo. Ampak na tak način sem ustrojen. Učili so me, da ne trosim svojih besed. Da rečem le tisto, kar resno mislim. Da ne obljubljam, česar ne morem izpolniti. Če pa že zajebem, se opravičim. Odgovornosti se pa res ne izogibamo več, kajne?

Naivnost je lahko hudo lepa reč. Eno redkih, a povsem zanesljivih zdravil proti dolgočasju. Obsodili so nas na štirideset let dolgočasja, ampak kazni ne prestajamo vsi na enak način. Nekateri raje uživamo. Sicer se potem primeri, da nas ne nategnejo le lepe punce, ampak tudi kakšni dosadni tipi, katerih usta so tako polna sladkih obljub, da so jim zobje že povsem zgnili. Tudi tisto pa že poznaš: kdor nič ne zajebe, ni tudi ničesar poizkusil.

1,908 total views, 5 views today

One Comment

  • Joj, kako me je pa tole spomnilo na samo sebe, naivnost je skorajda moje drugo ime, žal se še vedno pustim obračati okoli… zato, I feel you!

    Odgovornost je očitno nekakšen, skorajda izumrli gen, ki ga premore le še redkokdo…

    Pa ko bi bila tako težavna in kompleksna, a v resnici gre samo za spoštovanje in cenjenje sočloveka.. A očitno je to marsikomu pretežko..

    Odličen zapis!

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*