»Občutek, da si vedno sam. Sam s svojim sranjem.«

»Veš, katero knjigo bi brala? Tisto, cavaza,« pravi moja babica. Nihče v sobi ni vedel, o čem govori, dokler ni začela opisovati mukotrpnega, a hkrati sladkega življenja Borisa Cavazze (čigar italijanski priimek se kajpak izgovori kavaca, zato tudi nesporazum).

Preverim v knjižnici, vse izposojeno in rezervirano. In ker sem impulziven človek, zavijem v prvo knjigarno in ji kupim to knjigo. Ki jo ona v enem večeru prebere dvakrat. »Pač, nisem šla spat,« doda.

Precej paralelnih smernic njenega in Cavazzinega življenja sem razbral med vrsticami te romanizirane avtobiografije, ki jo je spisala sicer meni občasno neljuba Vesna Milek (srkne macchiatto, sobo razsvetli nasmešek itd.). Veste, ta knjiga ni literarni presežek. Slog pisanja ni tako izpiljen, da bi človeka v trenutku prevzel. Dvomim, da jo bo kdo kdaj citiral. Ampak to je iskrena knjiga. Surova. Robata. Kot je Cavazza sam. Prebereš jo v šusu. Bereš stranjo za stranjo in se ujameš v mislih, kako navijaš za to monstruozno goro od človeka, da bi se mu kdaj pa kdaj le nasmehnila sreča. In da bi se mu izognila nesreča. Kar pa se le redko zgodi …

Sam o Cavazzi pred to knjigo nisem vedel preveč. Da je odličen igralec, da je bil šofer v filmu To so gadje, da je poročil Oriano (lopov stari), da je njegov sin Sebastian uvedel šarmantnost v sivino moških las in podobno. Ampak, gremo od začetka. Mladost preživlja v Milanu, pol Slovenec, pol Italijan, pravzaprav nekaj vmes, nesprejet. Zgodaj ostane brez očeta, z mamo pa životarita. Nato se seli po šolah v Sloveniji, od sorodnika do sorodnika, vendar je skoraj po pravilu vsakemu odveč.
Fascinirajo ga valovi, morje. Zažene se v njih z vso močjo, kot se v vsako življenjsko instanco. Prepotuje svet, spozna ženske. Veliko njih, čeprav naj bi bil – po svojih besedah – kot dojenček izredno grd zaradi svoje goste poraščenosti. Ki z leti postane njegov zaščitni znak. Vdihni, izdihni. Se vpiše na AGRFT. In tam spozna Mojco.

Mojca je njegovo življenje, kot lahko razberem iz njegovih besed. Vse druge ženske so kvečjemu neuspel približek njenemu neoskrunjenemu idealu. Ljubi jo, kot se ljubiti da. Tudi preveč. Rad popiva. Tudi preveč. A kmalu ljubezen obrodi svoje sadove; najprej v obliki Kristijana, nato še v obliki dvojčkov Sebastiana in Damijana. Sami fantje in Mojca. Ona kuha najboljše rižote na svetu, Boris pa je specialist za ribe.

Srečni so, vzponom in padcem navkljub. Do prelomnega leta 1991. Kristijan je svojstven otrok, ki živi v svojem svetu. Risarski čudežni deček, ki ga privlači glasba. Na snemanju spota pade v jašek, nanj pa še vrata. Bizarna nesreča, ki pa je pomenila njegovo smrt. Nekaj mesecev pred tem Mojci odkrijejo raka na jajčnikih. Kmalu za Krisom odide tudi ona. Boris se najprej zatopi v alkohol, potem pa v delo. Snema, igra, karkoli, samo da je v pogonu.

Osem let kasneje spozna veliko mlajšo Oriano. Ljubezen na prvi pogled, menda. Kmalu nov otrok, zopet sin: Aleksander. Vendar njuna romanca ni dolga.

Njegov sin Damijan zaradi zastoja srca umre na svoj rojstni dan leta 2009. Dajota življenje preprosto nikoli ni sprejelo. Ko je Boris mislil, da je že doživel vse, ga doleti še to. Preživel je ženo in dva otroka. Odraščal brez očeta. Breme, ki ga nosi na svojih plečih, bi najverjetneje zlomilo vsakega izmed nas. Njega ne. Vztraja, še vedno. Trmast je kot bik, pravijo.

Zazrem se v naslovnico knjige. Razumem ta rjavooki pogled. Pogled človeka, ki mu je življenje vzelo skorajda vse, medtem ko se mu on razdaja že od prvih korakov dalje. »Ker človek ne umre samo enkrat,« pravi, »ampak umira po delcih.« Boris Cavazza je preprosto živi spomenik življenja. Vsega dobrega in slabega, kar nam prinaša.

17,466 total views, 2 views today