Upati ali verjeti

Upati ali verjeti

Vedno si zastavljamo napačno vprašanje. Ko se lotimo nečesa novega, nekoga novega, se vedno najprej vprašamo, kaj če nam ne uspe? V glavi imamo zamišljen najslabši možni scenarij, s katerim se zavarujemo pred morebitnim neuspehom. Nato si lahko vedno rečemo, saj sem vedel, da mi ne bo uspelo, zakaj bi pa mi. Resnično vprašanje pa je malo drugačno. Kaj pa če mi uspe?

Ko se nam zgodi nekaj slabih reči zapovrstjo, imamo občutek, kot da se je celotno vesolje zarotilo proti nam. Zakaj ravno jaz, sprašujemo tisti nevidni madež na stropu, čakajoč in upajoč na odrešilni odgovor. Resnica je nekoliko drugačna. Vesolju je vseeno za nas. Na svetu je sedem milijard ljudi, približno 80 odstotkov teh pa živi v veliko slabših pogojih kot ti. Ampak zaradi tega niso nesrečni, ker v življenju vidijo nekaj drugega. Vesolje se torej nima časa in volje ukvarjati z nekom, kot si ti. To boš moral storiti sam. Sprostiti boš moral tako energijo, da jo bodo drugi prepoznali in v njej cveteli.

Velika razlika je med dvema podobnima, hkrati pa drastično različnima pojmoma. Ljudje upajo, ko bi morali verjeti. Upanje je zopet prelaganje lastne odgovornosti, lastnega vpliva na dogodke v svojem življenju, medtem ko s tem, da verjameš, da si nekaj zaslužiš, tudi dejansko odpreš vrata, da se ti nekaj dobrega zgodi. Upanje je za bojazljivce, verovanje (s tem še zdaleč ne ciljam na religiozno) za pogumne. Če ti ne boš verjel vase, tudi drugi ne bodo. Če boš pa ti vedno le upal, da se situacija spremeni v boljšo, pa si konkretne spremembe v svojem življenju resnično ne želiš. Veliko bolj verjetno je, da se je pravzaprav bojiš.

Oddajaš torej neko energijo, ki privlači tako dobre kot slabe. Temu je vedno tako, nemogoče se je temu ogniti. V zadnjem času opažam, da se vedno več ljudi pogovarja z mano o življenju. Ne denarju, službi, vremenu ali športu, temveč življenju. O tem, kaj je v njem pomembno, kako ga čim bolj izkoristiti, kako ga zaužiti. To je zame eden najlepših komplimentov, kar bi jih lahko dobil. Namesto vsakdanjih, lahko spregledanih reči, imam to srečo, da so se drugi pripravljeni z menoj pogovarjati o tem, kaj me dejansko osrečuje, in kako to doseči. Nekaj, kar se učim iz dneva v dan in česar še zdaleč nisem sposoben raziskati sam. Verjamem, da je temu tako izključno zato, ker sem odprl vrata in dopustil to možnost. Ker tistim, ki so me hoteli s seboj potegniti v neke svoje banalne negativizme, nisem dovolil, da potonem z njimi. Potem so se me naveličali. Potem sem spoznal drugačne ljudi, take, ki so mi bolj sorodni. Ni lepše stvari kot spoznati novo osebo, ki ima podobne poglede na večino stvari kot ti. S tem nisem odkril nobene tople vode, le nisem sprejel pogojev igre, ki so mi jih predstavili na začetku. Karte na mizi mi niso bile všeč in odločil sem se za drugo igro.

Na podstrešju sem našel veliko leseno desko. Odločil sem se, da vsak dan, ko sem naredil nekaj zato, da je bil resnično dober dan, naredim eno zarezico vanj. Glede tega sem precej rigorozen, resnično moram nekaj storiti v to smer, da sem z dnem zadovoljen. Najprej sem poizkušal to storiti z nožem, ampak sem si skoraj odrezal prst. Torej sem vzel v roke alkoholni marker in sedaj vsak lep dan obeležim z eno črtico. Naslednjič ko se bo kdo poizkušal dokazati z dobrim avtom, s tem, da dela po 60 ur na teden, s tem, da si lahko kupi take stvari, o katerih lahko sam le sanjam, mu bom pokazal to desko in povedal: »Poglej, vsak črtica na tej deski je moj srečen dan. Toliko srečnih dni je torej za mano. Kar v redu zapuščina, se ti ne zdi?« Na deski je še ogromno prostora. Komaj čakam, da jo zapolnim.

992 total views, 2 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*