Vedno ko si poklical prijatelja na telefon – seveda je takrat obstajal le stacionarni, domači telefon –, se nikoli ni javil tisti, ki si ga želel priklicati. Ampak družinske člane prijatelja smo začeli ločevati po glasu. In vice versa, ko sem klical jaz, so tudi mene že poznali. »Živjo, Jure, ja, doma je. Takoj pride k telefonu.« Ko je fantič prišel k telefonu, pa smo se dogovorili, kdaj in kje se dobimo. Ob tej in tej uri na tem in tem kraju. In če verjameš ali ne, je to povsem zadoščalo, nikoli ni nihče zamujal. Pred mobiteli je bilo med nami več zaupanja.

4,440 total views, 6 views today