Važno je priti na grič je bil prvotni naslov enega najbolj čislanih slovenskih romanov vseh časov, Menueta za kitaro Vitomila Zupana. Letos mineva natanko 100 let od njegovega rojstva in temu velikanu peresa so se poklonili na več načinov. Eden teh je tudi njegov obsežni album z zgoraj napisanim naslovom, kjer Zupana spoznamo iz številnih zornih kotov. Najprej biografskega, kjer se opisuje njegovo razburljivo življenje, ko je že kot najstnik po nesreči med igro ruske rulete ubil svojega vrstnika, potem skozi pregled njegovega literarnega ustvarjanja, pikre intervjuje z Zupanom za časa njegovega življenja in pričevanja številnih umetnikov, ki jih je ta človek tako ali drugače zaznamoval.
Zupan se je večino življenja iskal. Na barki, med ženskimi nogami, v vojni, boksu, besedi. V drugi svetovni vojni je zaslovel s svojo zgodbo o panterju Dingu, ki je bil nekakšen partizanski veleborec, vendar človek s številnimi viharji znotraj, podobno kot Zupan sam. Tudi sicer je pogosto dejal, da so vsi njegovi romani avtobiografski. Na zrežiranem procesu leta 1948 je bil obsojen na 18 let zapora – povod zato je bilo predvsem dejstvo, da je poklical po telefonu takratnega političnega veljaka v vrhu partije in mu dejal, da je Tito umrl, kar je razburkalo tedanjo oblast, ki je v Zupanu videla neobvladljivega možaka sumljivega slovesa.
Bil je ženskar. Vsi njegovi romani so prepojeni s seksom. Tudi to so izrabili na sodnem procesu, saj so mu očitali nemoralno, človeka nevredno življenje. V zaporu pa je samo pisal, pisal in pisal. Na vsak košček papirja, ki ga je našel, s provizoričnim peresom, ki ga je izdelal sam. Napisal je na tisoče verzov, ki so izšli šele po njegovi smrti. Otroške knjige, posvečene svojima otrokoma. In zasnove romanov. Leta 1955, sedem let po obsodbi, so ga izpustili iz zapora.
Ko je prišel na prostost, je bil v slovenskem literarnem prostoru, ki je bil takrat grozno konzervativen in ozkogled, še vedno nezaželen. Vrgel se je v pisanje scenarijev, ki so mu služili kot vir prihodka. Posvetil se je tudi gledališču. Kasneje so ga zopet sprejeli v krog literatov in začel je z izdajanjem svojih romanov, mnogi njih so dočakali izdajo šele mnogo po tem, ko so bili dejansko napisani. V njegovem zadnjem življenjskem obdobju so izšla njegova temeljna dela: prej omenjeni Menuet za kitaro z vojno tematiko, Levitan, ki govori o njegovi zaporniški izkušnji, Komedija človeškega tkiva, ki govori o prvih tridesetih letih njegovega življenja in »zasledovanju samega sebe«, kot je tudi sam dejal, in Igra s hudičevim repom, kjer gre za neskončno in neusmiljeno borbo med moškim in žensko, možem in ženo.
Milo rečeno me je Zupanov lik povsem prevzel. Bil je slovenski upornik brez razloga, ki se ni dal podrediti nikomur. Pisal je o seksu tako prvinsko, kot bi šlo za Henryja Millerja ali Bukowskega. Živel je v svojem svetu, kjer je bil redkokdaj zadovoljen in zadoščen, a je še vedno z besedami na papirju iskal nekaj novega, čistega, neoskrunjenega. Takoj ko sem prebral njegov obsežni album, sem se lotil branja Igre s hudičevim repom. Ko sem prebral to, sem šel isti trenutek v knjigarno in si kupil Komedijo človeškega tkiva. Dolgo sem iskal slovenskega avtorja, s katerim bi se lahko poistovetil, a sem v Zupanu našel prav to: neverjetno besedno razsežnost nemirnega duha, ki se ni bal dotakniti nobene teme.
3,704 total views, 2 views today