S tamalo sva se počasi odpravljala na sprehod. Tavelka ženska hiše je šla malo pred nama in mi je naročila, naj ji oblečem pulover in nogavičke. Okej, ni problema, si mislim. Oblečem jo tako, kot mi je naročeno in greva na enourni sprehod. Ko se vrneva, pa tavelko skoraj kap. »Kje ma pa bundo?!,« ropota vsa vzhičena. »Ja če jo pa nisi naročila,« logično odgovorim. Kljub mojemu povsem tehtnemu odgovoru sledi petnajst minut litanij, kako je bundica pozimi obvezna. Razlagam, da je še vedno lepa jesen, skoraj petnajst stopinj je bilo zunaj in menda ne potrebujeva bunde, pa naletim na gluha ušesa.
Le nekaj dni prej se tudi lepo sprehajava in sem pozabil mali obuti čevlje. Ko prideva domov, ima nekam modrikaste žnable, to pa menda zato, ker jo je tako zeblo v noge. Tavelka zopet godrnja, jaz pa ji razlagam, da se bo tamala tako utrdila. Bolj bo utrjena, manj bo bolna. Spet govorim bolj steni kot živemu bitju. Torej mi ne preostane drugega, kot pa da grem v zimski šoping.
Če bo že oblečena kot polh, bo pa tudi spedenana! To je povsem razumna želja. Torej sva ji kupila več kapic, rokavičke, bundo in še vse, kar zimi pristoji. V vrečki sva prinesla večino nove Elodie Details kolekcije. Ne vem zakaj, ampak Skandinavci delajo vse nekoliko boljše in lepše. Najbolj navdušen sem nad zimsko kapico, ker se zapne pod vratom in je še ne zna sneti z glavice, tako da jo kar pusti na njej.
Midva z malo se tudi v mrzlih dneh potepava. Doma poznava že vsak kotiček, zunaj je vse veliko bolj skrivnostno in zabavno. Največkrat potujeva v nosilki, pogosto jo teram v vozičku. Ovijem jo v zimsko vrečo ali pokrijem z dekico in piči miško. Lovila tistih nekaj trenutkov dneva, ki nam jih ponujajo ti temni meseci. Ogledujeva si naravo in vsrkavava novo znanje. Na srečo mala še ne ve, da očka večino botaničnih stvari sploh ne pozna in je vse ali list ali roža, ampak zadovoljna je že s tem, da sva v pogonu.
Oblačenje otroka je pogosto ena najtežjih nalog. Sleči jo ni problem, naga je čisto srečna, ko pa jo oblačim, se ji pa ruši cel svet. Nad tem se ne pritožujem, ker v hiši tudi pozimi cel dan preživim samo v boksaricah. Adamov in Evin kostum sta nama najbližje. Človeško telo – v vseh svojih oblikah in agregatnih stanjih – je prelepo, da bi ga preveč zakrivali.
Ker se ne mara oblačiti, moram seveda to početje narediti bolj zabavno. Vsak ud, ki ga uspešno oblečeva, pohvaliva in mu zapojeva pesmico. Pa ti poskusi sestaviti pesem o levi nogi, to je kar zahtevna reč. Kapo dam najprej sebi na glavo in šele nato njej. Tako nima občutka, da trpi kaj več, kot vsi ostali. Sicer pa večkrat vzameva s sabo na sprehod tudi psa. To je šele žalost na štirih nogah, zimo bi najraje kar prespal.
Torej skrbim, da nama je toplo, a vseeno udobno. Toplo, a lepo. Toplo, a vseeno stylish. Midva se ne plastiva. Raje oblečeva zajetne kose oblačil, se zavijeva kot polha in greva na lepše. Ker je to seveda lažje sleči. Nag, dokler lahko! Spedenan, ko ne gre drugače!
12,521 total views, 4 views today