Sladko življenje, kaj pa drugega. Kaj ti bodo zobje, če v njih ni plomb? Največja razlika med moško in žensko vzgojo je v tem, da smo moški sila enostavni, preprosti, predvidljivi in sproščeni. To pomeni, da jemo nutello z žličko in proti nam kobaca nasmejan otrok. Naša želja je, da seveda ostane nasmejan, saj je vendar naš otrok. Torej hoče namočiti svoje male, okrogle in zalite prstke v kozarec nutelle. Mi seveda nimamo srca, da mu to preprečimo. Torej se pomaže s slastno čokolado in ob tem uživa. Vidiš, tako enostavno je to.
Sedaj se je pojavila generacija »zdravih« mamic. Vse je bio, presno, brez GSO in seveda brez okusa. Prvo, kar vedno vprašam, je, če imajo tudi kaj za odrasle. S tistim pravim cukrom. Te zdrave mamice ne dovolijo svojemu otroku, da poizkusi sladkor do dopolnjenega petega leta starosti, a glej ga zlomka, na rojstnodnevni zabavi njegovega mesec dni starejšega prijatelja prvič dobi kos čokoladne torte. Kakšen šok doživi njegov organizem, nekaj v njegovi notranjosti se za vedno spremeni. In tako se iz presnega otroka preveli v pravega sladkosneda.
Tudi sam imam prijatelja, vrstnika, ki mi je povedal zanimivo štorijo. Ko je kot mladi, nadobudni fantič spremljal svojega očeta, sta pogosto (kakopak) zavila tudi v gostilno. In ko je očka pil svoje pivo in se pogovarjal s svojimi kolegi, je dečku seveda takrat postalo dolgčas in je postal razigran. Da bi ga očka pomiril, je odprl tri sladkorje – prav tiste, s kateri sladkamo kavo ali čaj – in mu jih hitro stresel v usta. Deček se je menda vedno umiril in kasneje je odrasel v sila sposobnega moškega. Ne gre zato, da podpiram predpotopno potezo očka izpred nekaj desetletij, ampak dejstvo je, da je tisti deček izpadel čisto v redu. Vse v življenju moramo jemati z dobro mero razuma in praktičnosti. Nobena skrajnost ni dobra.
Zadnjič sem prebral eno misel, tipično zlajlano, ki pa včasih nagovori nekaj v človeku. Kaj bi storil, če bi vedel, da je to tvoj zadnji dan v življenju? In sem pogledal moje dete, nasmejano in polno neokrnjene življenjske energije, ki je navdušeno nad vsem. Naložil sem jo v nosilko in sva šla na enourni sprehod. Jaz sem ji razlagal vse, kar sem videl, ona pa je sunkovito obračala glavico in vsrkavala malo morje novih informacij, ki sem ji jih zaupal. Mala je še vedno nepopisan list, tabula rasa. Čudovito je začeti pisati njeno zgodbo.
To je zame sladko življenje. Da lahko v vsakem trenutku pustim vse, kar trenutno delam, in sem sam s svojo malo. La dolce vita v praksi. Da se sprehodiva v trgovino in si privoščiva nekaj sladkega. Se popacava s sladoledom in se ob tem noro zabavava. Ker življenje je tako enostavno, samo odrasli smo dovolj neumni, da ga ponavadi zakompliciramo.
Kdaj torej lahko prvič dojenčku ponudimo kaj sladkega? To nam pove naš svoj notranji glas, ki ve veliko bolje od našega »razuma«. Z napredkom človeške evolucije smo se priučili tudi tega, da ga preslišimo, kar je grozna stvar. Bolj pametni naj bi bili, manj nagonski smo. Človeško telo ti vedno pove, kaj mu paše in kaj ne in v kolikšni meri. Tudi otrok ti pokaže, če je nekaj zanj dobro ali ne. S cukrom ne pretiravaš, prav tako pa ga v popolnosti ne črtaš iz jedilnika.
Življenje je sila enostavno. Z žličko ali dvema nutelle pa še toliko bolj sladko. Preizkusi na svojemu otroku, če mi ne verjameš. Mamica tega ne rabi vedeti, to bo naša mala skrivnost.
7,568 total views, 4 views today