Meni je bilo vse italijansko vedno blizu. Naj gre za njihov lagoden stil življenja, odlično kulinariko, negovane dame, vse, kar naši južni sosedje živijo, mi je nekako pisano na kožo. Ko se usedejo h kosilu, je to pravi obred, ki traja uro in pol. To je za njih veliko več kot le obrok. Ne gre zato, da hrano le zmečeš v svoja usta, ampak da jo zaužiješ in poplakneš z odličnim kozarcem vina.

Moj najljubši Italijan je Don Corleone, Boter. Kdor je gledal ta film – in iskreno upam, da ga je vsak – se verjetno spomni enega zadnjih prizorov, ko se Don preganja s svojim vnukom v vinogradu, preden mu dokončno odpove srce. Torej možak lovi svojega vnuka, med usti ima koruzo in se valja med trtami. Ko se ukvarja s svojimi sinovi, pa je povsem drug človek. Naroča jim, koga morajo pospraviti, komu ponuditi nekaj, kar ne more zavrniti, kdo je naslednji na vrsti za odstrel. Torej je svetovna zgodovina polna starih staršev, ki se do svojih vnukov obnašajo povsem drugače, kot so se do svojih otrok.

Kje jim postaviti meje? Kako jim dopovedati, da ni vse dovoljeno? Če je dojenčku všeč okus sladkorja, še ne pomeni, da mu damo cel sladoled. Če ima rajši slano juho, še ne pomeni, da jo bo pojedel cel krožnik. Otrok je sila zapomnljivo bitje. Ko mu kaj ni všeč, si to zapomni za večno. Če se nečemu iskreno nasmejiš, bo to ponavljal samo zato, da te bo spravljal v boljšo voljo. Zato je vloga starih staršev še toliko bolj pomembna.

Verjetno zato, ker jih ne vidijo vsak dan, se jim želijo še bolj prikupiti. Vseeno. Ko sem videl svojega očeta, da je proti moji hčerki nagnil kozarček piva, sem ga vprašal, če je nor. Pa mi je rekel, da je samo malo namočila jezik. Zato sem ga vprašal, če je meni kdaj ponudil pivo. Pa mi ga do petega leta seveda ni. Torej sem mu rekel, da če to stori še enkrat, tamale do njenega petega leta pač ne bo več videl.

Dvojni standardi. Za nas morda ni bilo dobro, naši otroci pa lahko poizkusijo samo malo. Ko dobiš otroka, dobiš pravzaprav njih več. Enega majhnega in več starih, ki občasno izgubijo razum in kompas in jih moraš znova naučiti bistva vzgoje.

Predvsem pa mislim, da si mladi želimo naše otroke nekoliko drugače vzgajati, kot so naši starši nas. Vzgoja se je v teh nekaj desetletjih močno spremenila in poizkušamo nekaj novega. Če je to za naše otroke dobro, bo pokazal čas. Dejstvo pa je, da pri tem potrebujemo proste roke.

Menda sedaj po vsej zemeljski obli že pišejo knjige in poslušajo predavanja na temo starih staršev in njihovih mej. Univerzalnega odgovora na to seveda ni. Največ, kar lahko storiva, je to, da se s partnerko uskladiva glede najinih pogledov in jih dosledno izvajava pri vsakem obisku dedka ali bakice.

Vendar ko se človek spomni na svoje otroštvo, so vedno najlepši spomini ravno na dni, ki smo jih preživeli pri starih starših. Jaz sem imel to srečo, da je bilo to na kmetiji in v naravi. Kjer sem lahko počel, kar sem si zaželel, pa če je to pomenilo iskanje črvov v blatu z baterijo ali skakanje iz skednja v seno. Povsem jasno mi je, da smo starši preveč čustveno vpeti, da svojemu otroku dovolimo, da počne vse neumnosti. Vendar mora tudi ona ustvariti svoje spomine prihodnosti in verjetno bo najlepše med njimi prav pri svojih starih starših. Kjer ji je dovoljeno več.

Kaj te navdihuje? Mene moja mala. Njena neokrnjena energija, iskrenost in radoživost. V njej vidim vse, kar je dobrega na tem svetu. Pred njo se je moj svet vrtel okoli mene. Odkar je tako vihravo vstopila v moje življenje, pa ga je postavila povsem na glavo, kar je najboljša stvar, kar se mi je kdaj zgodila. Ona je moj navdih. In čeprav mi to vedno ne uspe, se zaradi nje trudim biti boljši človek.

La vita e bella.

 

5,815 total views, 2 views today