Jure: Jaz sem šepetalec otrokom. Resnično, takoj vem, kaj želijo povedati, čeprav še ne znajo ubesediti svojih želja. To je eden redkih darov, ki mi jih je narava nesebično namenila. Poistovetim se z njimi, ker nisem nikoli povsem odrasel. Nekateri moji vrstniki tega ne odobravajo, meni pa se sila dopade. Poznam tudi razlog, zakaj sem otrokom všeč. Ker imam tak animiran obraz, kot da bi ga kdo narisal. Veliki žnabli, širok nos in izbuljene oči. Povprečno dete se poistoveti z mano, kajti tudi pri njih je obraz večji, neproporcionalen z ostalim telesom.

Kako srečno je lahko moje dete, ker točno vem, kaj mi želi sporočiti. Ko je žejna, to takoj opazim in ji dam za piti. Ko je lačna, jo pitam s kašicami. Ko je razburjena, si želi le malo svežega zraka, torej jo napokam v nosilko in veselo odpeketava. Drugim so morda otroški medmeti nerazumljivi, meni pa so sila preprosti. Ker ne poslušam njihovih zvokov, ampak opazujem govorico njihovega telesa. Kar je Cesar Millan za pse, sem jaz za otroke.

Sedaj mi je žal, da nisem šel na pedagoško. Ampak verjetno bi bilo to zame celo prelahko. Mojo Višnjo sem že naučil, da se igra sama. Pripravim ji kakšno igračo za urjenje motorike, dojenčka in vrsto različnih knjig in imam čisti mir. Uležem se na kavč, si natočim svoj pale ale in narežem francosko salamo z orehi na tanke koščke, prižgem tekmo in oba uživava v čisti sinegiji in spokojnem miru. Pravkar sem prebral knjigo o pivu in se zelo zanimam za te reči. Pale ale-i so mi veliko ljubši kot klasični lagerji.

Dojenčki so sila preprosti, če jim to dopustiš. Vse je tako naravno, kot da bi nežno lebdel z morskim tokom in iskal naslednjo bojo, da se ob njej malo odpočiješ. Ne razumem staršev, ki zakomplicirajo vzgojo. Otrok potrebuje le tvojo ljubezen in tvoj čas.

 

Višnja: Prišlo je do nekega komunikacijskega šuma, kot da se sporazumevava v različnih jezikih, večina vsega se je izgubila s prevodom. Ko mu kaj povem, naredi nekaj povsem drugega. Ko sem dobre volje, me poizkuša zamotiti. Ko sem utrujena, bi se on sprehajal. Ko sem lačna, mi ponuja čaj. Ko sem žejna, seveda dobim kašico. Ko mu jasno pokažem na določeno igračo in to tudi povem (»Auija!), mi zopet ponudi čaj. Včasih nisem prepričana, ali se premalo trudi ali preprosto ne zna.

Pred mano položi vrsto knjižič in pričakuje, da bom kar sama brala iz njih. Odkar je prebral tisto knjigo o pivu, je celotna družina bralna družina. Vsem, ki imajo dve minuti časa, razlaga razliko med lagerji in ale-i, evropskimi in ameriškimi stili piva. Meni ga seveda ne ponudi, ampak me samo draži.

Nekaj resničnega je le povedal. Otroških zvokov ne posluša. Vsaj mojih ne. Karkoli rečem, zanj lahko pomeni le dve stvari – ali mi ponudi igračo ali me napoka v nosilko. Občutek imam, da se videla že cel svet! Ob tem pa sam resnično spušča nerazumljive zvoke. Kako točno jih naj interpretiram, je zame večna skrivnost.

Na srečo sem sila nezahtevna. Potrebujem le njegovo ljubezen in čas. Saj vem, da se trudi, ampak pogosto resnično brca v temo. Smejim se mu, da človek ne obupa, naj ima nekaj od tega. Na srečo imam tudi mamico, ki je oh in sploh. Brez žensk bi bilo to človeštvo sila grozno. Včasih pa v tistem očkovem prikritem nasmešku vidim nekaj več – morda le ni tako trapast, ampak se samo dela. Dela se Francoza, baraba! Sem pogooglala, brez skrbi. Delati se Francoza – sprenevedati se, narediti se neumnega. Očka, barabin, se pretvarja. Ampak to mu bom vrnila z obrestmi.

 

6,010 total views, 4 views today