Sedim na terasi ob drugem današnjem pivu. Kar je kar precej, glede na to, da je nedelja in je ura tri popoldne in je pred mano še večerni finale v fuzbalu, ampak na morju in ob 30+ stopinjah je to povsem sprejemljivo, če ne kar pričakovano. Okoli mene tekajo trije domači nagci, ampak glede na to, da jih nihče drug ne vidi, si naj le dajo duška. Na YouTubu mi Stavros kaže, da za to in bevando ne bi zamenjal sto Amerik in človek ga kar nekako razume. Še škržati me ne motijo. Ta teden si kar naj dajo duška.
Vedno se spomnim prijatelja, ki ima štiri otroke – pogumno, ni kaj – in pravi, da je dopust na morju z majhnimi otroki zanj eden najbolj stresnih dogodkov leta. Ker leži na plaži, kjer niti za trenutek ne zatisne očesa, ker vseskozi šteje, če iz vode gledajo štiri znane glavice. Počitek bo na vrsti doma.
Te prodnate plaže, ki sem si jih v študentskih letih izogibal po dolgem in počez, so sedaj obvezno zatočišče za vse, ki imamo majhne otroke. Sicer to dejstvo nemo preklinjam vsakič, ko moram prehoditi na videz nepregledno dolgo pot do globoke in s tem plavanju odraslega primerne vode, ampak to je le kaplja v morju vseh majhnih nevšečnosti, ki so priplavale na površje z nazivom starša. Vse te morske reference se niso kar tako prikradle med te preproste misli. Naj se ve, da smo vsaj za teden ali dva ubežali mestnemu asfaltu, ki nas sicer obkroža vsak dan v letu.
Kaj pa imaš otroke, če potem toliko jamraš, te zanima. Prav zato, ker jih imam in ker se z njimi aktivno in veliko ukvarjam, si lahko privoščim, da v darežljivem in sproščenem tonu opisujem naše bolj ali manj posrečene, a tako hudo predvidljive peripetije. Vedno sem pisal o stvareh, ki so mi najbolj pomembne. In otroci so z naskokom na vrhu te vrednostne lestvice. Pa še dobrovoljno jamranje mi je zabavno. Življenje niso samo rožice. Še zdaleč ne le tema. Realnost je nekje vmes.
Z laptopom v naročju sem pobegnil v bolj samoten del naše mobilne hiške, vsaj tak občutek sem imel. Na sekret, če sem natančen. Pa so že vsi okrog mene. Težko je ubesediti misli, ko se s petletnico prerekaš, da je bilo za danes dovolj sladoleda, z dvoletnico razglabljaš o tem, da naj ne krade bratcu igrač, temu istemu enoletnemu bratcu pa se neuspešno trudim dopovedati, da ne rabi jokcati, ker je šla mamica samo na WC in bo takoj nazaj.
Sicer me je pa nekdo nedolgo tega prav zaskrbljeno vprašal, kako zaslužimo dovolj za vso hrano, ki jo tamali pojejo. Ker pač v vsakem trenutku dneva vsaj eden od njih nekaj melje, če ne kar vsi. Pa je to kar preprosto. Zaradi kvantitete hrane trpi njena kvaliteta. Če je Višnja, ko je bila še edini otrok, lahko zjutraj spila čokoladno mleko, si sedaj vsi delijo nek približek cedeviti. Makaroni niso več od Barille, ampak so tisti family pack S Budget. Vidiš, kjer je prava volja, se vse da. Podcenil sem samo njihovo sposobnost zauživanja sladoleda. Od lanskega poletja se je kepica podražila z osem na deset kun. Majku jim. Trije otroci, trideset kun. Dvakrat na dan, enkrat dopoldne in enkrat popoldne. To je 60 kun na dan. To je že solata s hobotnico za predjed, ki si jo privošči kakšnen mlad, sveže zaljubljen par v mestni konobi. Riba ju še čaka.
Tako da je letošnji dopust spet zelo kul. Morje, sonce, plaža, senca, hrana. Pa ne čisto v tem vrstnem redu. Za kaj več pa zmanjka časa in energije. V upanju, da ga vsak od vas izkoristi do obisti, ne pozabite, da skupaj z otroki sedaj ustvarjate tiste najlepše spomine, ki jih bodo spremljali njihovo celo življenje. Zato potrpimo, tudi ko trpimo. Za nas je samo še eno poletje, za njih pa nepozabna morska dogodivščina, ki jim bo norda zaznamovala mladost.
4,597 total views, 2 views today