Šepetalec otrokom

Šepetalec otrokom

Več otrok, več izkušenj imaš. Pri prvem vse odkrivaš na novo. Pri drugem veš že precej več in to pridobljeno znanje uporabiš v praksi. Pri tretjem pa si prepričan, da si že šepetalec otrokom, ki brez težav razume vse, kar hočejo in potrebujejo.

Seveda je realnost povsem drugačna, še vedno se lovimo. Ampak vem vsaj to, kaj se je pri nas izkazalo za učinkovito in kaj ne. Pazi, pri nas to deluje, ne trdim, da bo pri vseh. Katere stvari so nam torej olajšale življenje in za katere verjamem, da so nepomembne?

 

  • Posteljica ali košek. Ni pomembno, ali gre za star košek ali povsem novo posteljico, najpomembnejše pri tem je, da sta na koleščkih. To pomeni, da ju lahko vedno zibaš, ko se otrok začne prebujati. Nikoli nismo imeli in ne zaupam električnim gugalnikom, ki zibajo namesto nas. Otrok se različno odziva na določeno frekvenco zibanja, elektronska naprava tega ne razume namesto vas.
  • Olajšaj si uspavanje. Naš prvi otrok je najlažje zaspal, če ga je mama uspavala tako, da je z njim v naročju poskakovala na veliki fitnes žogi. Potem se je tega tako navadil, da smo moralo to ogromno žogo jemati s sabo še takrat, ko smo šli v hotel. Kar je čista bedarija. Ostala dva uspavamo v vozičku. Najhitreje in najbolj preprosto je.
  • Kdaj otrok zapusti našo skupno posteljo? Povsem različno od otroka do otroka, spremljaj ga in ti bo sam povedal. Če bi sama izbirala, bi se naša skoraj petletnica še vedno celo noč stiskala, njena tri leta mlajša sestra pa je komaj dočakala, da spi sama v svoji postelji in v spokojni tišini. Ljudje smo si različni. Otroci tudi. Otroci so pač le majhni ljudje.
  • Elektronska varuška. Sem zelo za, ampak le za tiste varuške, ki so brez kamere. Ko se bo otrok zbudil, se bo javil in ga boš slišal, brez skrbi. Če ima pa varuška še kamero, pa starš obsesivno spremlja v ekran, če se malo dete slučajno premika in potem nima niti trenutka zase. Poanta elektronske varuške je zame v tem, da si lahko privoščiš malo miru v drugem prostoru.
  • Voziček ali nosilka? Oboje. Vse, kar vam omogoča, da ste čim več časa na prostem. Veliko otrok se umiri v nosilki, ker so tesno stisnjeni ob starša in čutijo njegov srčni utrip. Voziček naj bo udoben in primeren za vse terene. Jaz vedno najprej pogledam, kakšna kolesa in amortizerje ima. Naši tamali so v košari najlažje zaspali, če smo jih povsem ogradili, da so bili čim bolj pri miru.
  • Večerna rutina. Naj si bo vedno čim bolj podobna. Pri nas je igra, večerja, risanka, umivanje, pravljica, spanje. Brez pravljice ni spanja. Otroci lahko poslušajo eno in isto zgodbo sto večerov zapored, pa se je ne bodo naveličali. Večer je tudi primeren trenutek, da se z otrokom pogovorite o njegovem dnevu. Ker takrat pove največ.
  • Pogovarjam se z otrokom … kot z odraslim. Vsi tisti buci-buci-bu in cicko cocko so za dojenčke. Večji otroci potrebujemo bolj domiseln pogovor, ne pa nepomembno žlobudranje. Radi se pogovarjajo kot odrasli. O »pomembnih« stvareh, da imajo občutek, da soodločajo o poteku vašega skupnega življenja. Če imam slab dan, Višnji to povem in razume. Če naredim napako, se opravičim. Nobenega sprenevedanja.
  • Uvajanje goste hrane. Imam preprosto rešitev. Kdorkoli od staršev ima rajši hrano, naj bo to mama ali oče, se naj usede k otroku in z njim odkriva, raziskuje in uživa v hrani. Za otroka je gosta hrana najprej igra. Zato bo veliko packanja, ampak to je povsem normalno. Še odrasli se kdaj umažemo, kaj šele otroci. Jejte skupaj in uživajte v tem pa bo to tudi za otroka super »opravilo«.
  • Otroka je treba skurit, če hočeš, da bo zvečer dobro spal. Mi gremo ven tudi takrat, ko cel dan pada dež. Palerina in škornje in čof čof po lužah. Več časa, ko otrok preživi na zraku, lažje bo večerno uspavanje. Zrak je dober tudi za odrasle. Zato z vsakim obiskom igrišča ali gozda starši naredimo ogromno tudi zase.
  • Odnos s sorojenci. Mi smo tako prvo kot drugo punco dolgo pripravljali na prihod novega družinskega člana. Klicali smo ga po imenu, se pogovarjali, kaj vse bomo z njim počeli in kako bomo zanj skrbeli. Sicer je še vedno veliko cukanja in vpitja »to je moje, to je moje!«, ampak je tudi ogromno ljubezni.
  • Čim več stvari počnite skupaj. Sicer je to za starše bolj naporno, ampak jaz grem s tamalimi popravljat kolo, v trgovino po hrano, na košarko, skupaj se razgibavamo, karkoli že, samo da gre za nas skupni čas. To je meni in otrokom zelo pomembno.
  • Ko pa otrok zboli … je pa vaša naloga samo ta, da preživite tistih nekaj dni ali tednov. Naj bo še tako težko, bo tudi to minilo. Zdrži in globoko dihaj.
  • Naj se uči na svojih napakah. Otrok bo padel. Naredil neumnosti. Pojedel kos zemlje. Nikoli ne bomo vse »prestregli«. Naj si da duška. Tvoja naloga je tudi ta, da mu pomagaš, da mu »zrastejo krila«, ne pa da se celo življenje samo obsesivno drži tvojih hlač.
  • Najprej sta bila midva. Za naju s Tjašo je partnerski odnos zelo pomemben. Še vedno najdeva trenutke v dnevu, ki so samo najini. S tem, da izkazujem ljubezen njihovi mami, otroke tudi učim, kako izgleda spoštljiv in enakovreden odnos med partnerjema. Če se glede česa ne strinjava, se o tem pogovoriva na samem in ne pred otroci. Sicer pa brez najine ljubezni tudi njih ne bi bilo.

Vzgoja ni kvantna fizika. Čim manj kompliciranja, čim več ljubezni in zdrave pameti, slediš svojemu občutku in zaupaš svojim in partnerjevim odločitvam pa bo vse okej. Nikoli pravljično, vedno pa ful lepo. Pa ne pozabi, da so si otroci zelo različni. Eden tak, drug mu ni enak.

 

823 total views, 6 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*