Dost’ nas je!

Dost’ nas je!

Čeprav so otroci naša sreča, ponos in največji smisel življenja, pridejo na vrsti tudi dnevi, ko bi jih najraje vsaj za kratek čas odstranil iz svojega življenja. Kako sta lahko dve tako mali in prisrčni bitji tudi tako tečni, kako je to možno? Še pred minuto sta se smejali, sedaj izmenično vpijeta in nama sesata še zadnji skupni živec, ki se ogorčeno skriva nekje v malih možganih enega od naju in srčno upa, da ga ne bo nikoli nihče odkril. Kot da bi se dogovorili, kako nas bosta s skupnimi močmi uničili. Pa ena od te demonske dvojice sploh še ne govori!

Pogledam na koledar. Polna luna je bila pred tednom dni, prazne vsaj še teden dni ne bo, tako da nista pod luninim vplivom. Sem jaz danes storil kaj drugače? Ne, dokler sta bili uravnovešeni, sem bil isti zabavni in nerodni očka. Vikend je, tako da vrtec ni problem. Zakaj sta se torej spremenili iz ljubečih, čudovitih deklic v kričeča demona, ki sta pristala na tem svetu samo zato, da svoja nič hudega sluteča starša dokončno uničita.

Kar je še najbolj zanimivo, v trenutku in skoraj istočasno sta izstopili iz te hipnotične nočne more. Ampak midva sva sedaj že tako utrujena, da si lahko le nemo pokimava v upanju, da ne zaspiva pred njima. Preveč sva utrujena, da bi bila jena. Ali tečna. Ali razumevajoča ali ljubeča ali polna nasvetov. Sedaj samo sva. Dva odrasla, ki sta ju povsem dotolkli dve mali bitji. Bitji, ki sva jih ustvarila!

Potem pride nov dan in vse je tako, kot da se ne bi nič zgodilo. Punci sta razigrani in na videz srečni. Ali gre za dejansko srečo ali le hipno, navidezno veselje, je vprašanje, na katerega nimam odgovora. Dejstvo je, da se ju kar malo bojim, pa mi obe skupaj segata komaj do pasu. Kdo ve, kaj se skriva za tistim nasmehom in navihanim pogledom? Ko sta bili obe še čisto majhni, s triletnim zamikom seveda, sem ju hudomušno klical El diablo. Takrat sem mislil, da sem zabaven, sedaj nisem več prepričan, če ni bila to obljuba negotove in mnogo bolj temačne prihodnosti.

Danes je spet vse čudovito. Kar malo kičasto. Danes se punce pogovarjajo, kako bi izgledalo, če bi imeli še enega dojenčka. Zanimivo, glede na to, da bi še pred dvanajstimi urami dali vse, kar nam je na voljo, da bi imeli enega manj. Tukaj sem jaz tisti, ki je glas razuma. Dost nas je!, zarjovim.

Otroci so res čudoviti. V veliki večini trenutkov sijejo sonce, ko pa jih preplavi tema, so to pa najbolj demonska bitja na obličju zemlje. Na srečo tej trenutki niso prepogosti in jih moramo le preživeti. Včasih sem bil prepričan, da živim zato, da ljubim. Kako mladostniško naiven sem bil. Sedaj vem, kakšna je resnica. Živim, da preživim.

 

2,315 total views, 22 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*