Naj je človek še tako neuspešen v akademskem smislu, obstaja ena šola, ki jo vsak opravi, ki se jo loti. To je šola za starše. V nastajanju. Celo tako je, da jo tisti, ki jo enkrat naredijo, drugič ponavadi kar prešpricajo. Zanimivo je opazovati to gručo pretežno mladih ljudi, ki se ob šestnajsti uri nagrmadijo v bolnišnici. Ženske z ogromnimi trebuhi in okornega koraka, poleg njih pa moški, ki se ne morejo otresti občutka krivde, ki se tako jasno kaže na njihovem obrazu. Ali sem prepričan, da bom zmogel, kako sem prišel sem, že »navadna« šola mi ni šla, kaj šele ta, upam, da bomo konec do večerne tekme in podobne življenjsko pomembne reči.

Eno predavanje v sklopu šole za starše je o negi zob pri dojenčku in malčku. Ali, kot je to slikovito opisal moj kolega, »zobe mu umiješ, haha«. Izvedel sem, da dojenčki najprej nimajo zob, potem jim v silnih bolečinah izrastejo, samo zato, da jim nekaj let kasneje popadejo ven in moramo to žrtev starši poplačati z evrčki pod pouštrom. Vse to sem že vedel. Ampak medicinski sestri je uspelo, da je to razvlekla na 45 minut. Tudi to je svojstven talent.

Šola za starše je pa v resnici le prispodoba za šolo življenja. Tudi ko nas porinejo na svet, ko prvič vdihnemo to življenje, nimamo blage veze, kaj tam počnemo. Prva dva tedna smo še slepi, da ne bi pomotoma prejeli preveč novih informacij hkrati. Ne znamo hoditi, govoriti, pravi tepci smo. V vse buljimo z odprtimi usti in očmi in začnemo vpiti, ko nam kaj ni jasno, kar pa se nam dogaja ves čas. Ampak to nas ne ustavi. Tako šolo za starše kot šolo življenja vsak od nas – bolj ali manj uspešno – zvozi. Opravi brez popravca.

Prava šola za starše se začne šele takrat, ko novorojenček pride domov. Takrat se v trenutku podre življenje, kot smo ga bili vajeni. Črno ni več črno. Topli obroki so nedosegljiva fatamorgana, nekdaj frekventni spolni odnosi so daljni spomin, tišina je samo še komad, ki ga dokaj uglašeno momlja Momčilo Bajagić – Bajaga in petkovi večeri se spremenijo v lov za usranimi plenicami.

In potem se začneš učiti o samem sebi. Ugotoviš, da le nisi božji dar, da resnično svet brez težav deluje tudi brez tebe, da so v življenju veliko pomembnejše stvari, kot je tvoja popoldanska siesta in da lahko brezpogojno ljubiš malo, kričeče bitje, ki se je še nekaj dni prej skrivalo v napihnjenem trebuhu tvoje izbranke.

Bojda se celo življenje učiš. Nisem prepričan, ali je to grožnja ali obljuba. Vem pa, da danes vem veliko več, kot sem pred prvo šolo za starše. Pa sem jo naredil brez problema. Nobenih domačih nalog, testov, nenapovedanih klicev pred tablo ali zaključnih izpitov. Življenje – in predavateljica – sta ocenila, da bom že nekako zmogel. In imela sta prav. Še vedno sem tukaj, en otrok in nekaj živčnih zlomov več, pa še vedno spretno krmarim po naši osebni reki ljubezni.

6,598 total views, 2 views today