Gledam svoja otroka in se pogosto sprašujem, koliko mene je v njiju. Vizualno opazim določene podobnosti, tudi karakterno se pojavijo malenkosti, ki nas družijo, včasih se Višnja še izraža kot jaz, kar mi je še posebej zabavno. Ampak nisem eden tistih staršev, ki je prepričan, da je otrok njegov popoln odsev. Nekaj na skupni poti pobereta, drugo se naučita kje drugje.

Pa tudi mi smo občutno preveč v neposrednem stiku, da bi lahko na to gledali objektivno. Naj to precenijo drugi. Če bi imel fanta, bi bolje videl, če zna dobro vreči na koš. Ne znam pa preceniti, ali bi se sam na podoben način igral z dojenčki ali barbikami, če bi se moji mamici namesto Jureta rodila ena Špela. Višnja je skoraj enako vesela, ko ji mami nalakira nohte, kot takrat, ko ji prinesem sladoled. Meni to sploh ni primerljivo. Ampak lahko je to kakšen prepad med spoloma, ne vem dovolj.

Od začetka pa sem trdno odločen, da punci v svojem življenju ne bosta popravljali mojih napak. S tem mislim, da jima ne bo vsiljeval svojih prepričanj in bom želel skozi njiju zopet podoživeti svoje neuresničene sanje. Na svetu nista zato, da postaneta boljša verzija mene, ampak da sta vse, kar si sama želita.

Pa to ni samoumevno. Imam neka prepričanja in stališča, ki so zame sveta. Verjetno bo še prekmalu prišel čas, ko bosta ta moj pogled na svet postavili na konkretno preizkušnjo. Res me zanima, kako bom reagiral takrat. Papir vse prenese, ko pa situacija pride na površje v realnem življenju, pa je to povsem druga zgodba. Zato se že zdaj ukvarjam z jogo in pilatesom. Po moji preprosti kalkulaciji bom čez kakšnih petnajst let imel v hiši dve najstnici s tonami hormonov, ki jih bosta nosili na svojih plečih in ženo, ki se bo počasi bližala menopavzi. Mi kdo zavida? Ne? Ne bo nihče dvignil roke? Res ne?

Nedolgo tega naju je s Tjašo par, ki je že poročen in nima otrok, povabil, če greva z njima na pijačo ob pol desetih zvečer. In ko sta to rekla, sta bila povsem resna. Ni veliko manjkalo, da bi moški del para brcnil tja, kjer kosmatince najbolj boli. Ker je to ura, ko vsaj eno, najpogosteje pa dve, iskreno prepričujeva, kako dober in pomemben je spanec za zdravje vsakega otroka. Dolgo sem držal pesti, da bosta punci tako zaspani kot Tjaša, pa mi kot kaže vse le ni usojeno.

Zato pa močno upam, da bosta punci po mamici prevzeli željo po kuhinjskim pustolovščinah. Jaz sem iskren in veliko bolje jem kot pa kuham, zato sem to nalogo hvaležno prepustil bolj pripravljenim od mene. Zato je Višnja tako uživala na snemanju, ko sta s Tjašo pripravljali kosilo za prijatelje v momaxovi kuhinji. Na kraj zločina se je pripeljala kar z malim električnim avtom, ki je bojda bolj namenjen fantom, ampak te stereotipne oznake nas nikoli niso preveč zanimale.

Prepričan sem, da skoraj vsak otrok uživa v kuhanju. Kot dojenček packa s hrano, potem pa se z leti dosti več ne spremeni. Naša oživi, samo da dobi predpasnik in kuharsko kapo na glavo. Ko je dež, skoraj vedno hoče peči mafine, čeprav bi jaz najraje samo poležaval. Sedaj poteka tudi super nagradna igra – Malčki kuhajo, kjer bodo vsi, ki bodo na momaxovi podstrani (klikni tukaj: http://bit.ly/malcki-kuhajo) delili fotografije svojih malih kuharskih mojstrov, sodelovali v nagradni igri. Tri glavne nagrade v obliki vrednostnih bonov bodo prejele najbolj lajkane fotografije, in sicer bone za 500, 200 in 100 €. Izžrebanih bo tudi 10 nagrajencev, ki bo prejelo vrednostni bon za 30 €. Sicer do 18. maja traja posebna akcija za kuhinje, kjer je skonto tudi do petdeset odstotkov, ohoho.

Kaj pa ti vidiš, ko pogledaš svojega otroka? Verjamem, da ne glede na pogled vsakega od nas, že samo dejstvo, da uzremo svojega otroka, nariše velik nasmeh na naš obraz. Otroci so si čudovito različni. Skupaj sestavljajo mavrico čustev in reakcij, ki osmišljajo naš dan. Danes si težko predstavljam en sam dan, ko bi bili povsem narazen. Občutek imam, da sem podpisal doživljenjsko pogodbo s svojo družino. Kakšen »brihtnež« bo rekel, da je to prej smrtna obsodba, ampak jaz sem zelo zadovoljen z vsem, kar sestavlja naš vsakdan. Malo joka, objemanja, tolažbe, pogajanj in jeze, na drugi strani pa ogromno veselja, smeha, neskončne igre, druženja in predvsem ljubezni.

Vsakič, ko pogledam svojega otroka, si želim le to, da vidim srečno bitje.

 

Objava je nastala v sodelovanju z momax Slovenija

5,022 total views, 2 views today