Tjaša čeblja že vseh šestnajst let, kar sva skupaj. Sedaj z Višnjo tekmujeta, katera lahko pove več besed naenkrat, ne da vdihne zrak. Nekakšne medmete je začela ponavljati še Zarja. Ampak nobena se ne posluša. To udrihajo ena čez drugo. In čeprav moj vid z leti blago peša, ni s sluhom nič narobe. Nič mi ne uide. Tjašin vsak drugi stavek se začne z Jure, Višnja pa je sposobna tudi po sedemnajstkrat zapored ponoviti očka. Počutim se, kot da ne morem nikamor pobegniti. Priklicale bi me še iz tako odročne luknje.
Ne bom spet razpredal o nerazumljenem moškem, ki je ujet v ženskem svetu. Čeprav bi človek lahko o tem napisal precej zabavno leposlovno delo. Nimam resnega občutka, da se staram, pa se potem spomnim, da sem bil še pred petimi leti brez otrok in se takoj počutim kot živ fosil. Organi delujejo vedno počasneje, odzivni čas čutov se vztrajno podaljšuje, včasih sem mnenja, da je edino libido še v stari formi. Kar ni nujno dobra stvar, ker mora pri tem sodelovati vsaj še ena oseba, sicer gre le za igrice s samim sabo, ki sem jih že prerastel.
Pred dnevi sem računal, da sem že skoraj pol svojega življenja s Tjašo. Bože moj, to je cela večnost. Ampak danes bi bila zame najbolj grozna stvar to, da bi prišel domov v prazno hišo. Pojma nimam, kaj bi počel sam s sabo. Nekateri so ustvarjeni za samotno življenje, drugi pa potrebujemo druge, da smo celoviti.
Tišina je precenjena. Urejena bajta tudi. Bolje sobivamo v organiziranem kaosu. Kdor se ima rad, se tudi krega. Nima smisla, da smo vedno na isti valovni dolžini, pomembno je, da smo skupaj.
In potem je tukaj večno vprašanje vzgoje, striktna ali permisivna, ali otroku na vsakem koraku postavljamo meje ali mu pustimo, da dela, kar hoče. Kaj je za našega otroka najboljše? Če kaj, nisem nikoli odgovorov na ta vprašanja iskal pri drugih ali v okolici. Delam tako, kot čutim, da je prav. Če zajebem, gremo skupaj dalje in se skupaj učimo. Ko mi uspe kaj dobrega in zabavnega, se tega skupaj veselimo.
Vzgoja je tako preprosta kot abeceda. ABC’s. Otroka imaš brezpogojno rad, se z njim veliko in aktivno ukvarjaš in si naredil že zelo veliko. Kaj veliko, večino. Prepogosto vse skupaj preveč zakompliciramo in potem dobimo zdolgočasene otroke in znervirane starše. Kar ni ravno dobitna kombinacija, ampak tempirana bomba.
Čeprav ima marsikateri starš neverjetno željo po tem, da obudi in zopet zaživi tisto življenje, ki ga je poznal pred rojstvom otroka (ali njih več), sam tega ne občutim. Tisto je bilo obdobje življenja, ki sem ga moral doživeti, da me je izoblikovalo v osebo, ki sem danes. Spet danes nabiram nove izkušnje. Vse se zgodi z razlogom. Kdo sem jaz, da ugovarjam ravnovesju vesolja?
Ena najboljših in premalo cenjenih stvari, ki jih starši redno doživljamo, so izbruhi neukrotljivega veselja, ko pridemo domov. Vsakič ko stopimo skozi vhodna vrata, nam kdo priteče v objem, nerazumljivo in občutno prehitro razlaga, kaj vse se je zgodilo v naši odsotnosti ali nam zapleše plemenski ples veselja. Zato se vsakič znova počutim, kot da se točno tam, kjer spadam. Zato se vedno znova kot mali otrok veselim vrnitve domov, pa naj bom odsoten le nekaj deset minut ali več ur. Zato sem s tem obdobjem svojega življenja bolj zadovoljen kot z vsemi prejšnjimi skupaj.
Zato je najboljše biti starš. Ker ljubiš in si ljubljen, na glede na to, kako izgledaš, kaj si misliš ali naj boš še tako slabe volje. Ker si vedno v srcih svojih najljubših, nisi nikoli sam.
4,414 total views, 2 views today