S tem, ko se staram, začenjam ceniti različne stvari. Ena teh je zagotovo tudi ta, kako pomembna je kultura telesa in duha. Če prvo – po najboljših močeh in občasnih odklonih – redno vzdržujem že vrsto let, drugo tudi vedno bolj hranim. Stihijsko, nikoli načrtno. Razen v primeru, ko gre za Davida Lyncha. Tistega ekscentrika, ki je kriv za Twin Peaks, najbolj misteriozno serijo moje mladosti, ki sva jo s starejšim bratom gledala ob sobotah zvečer na drugem programu nacionalke.
Ko sem zvedel, da je v ljubljanskem Mednarodnem grafičnem likovnem centru razstava njegovih grafik, sem bil sprva presenečen, a ne za dolgo. Zakaj me je presenetilo, da je nekdo, ki je tako edinstven, odličen na več umetnostnih področjih? Ko sem se malo poglobil v njegove slikarske podvige, sem kmalu ugotovil, da je bilo slikarstvo njegova prva ljubezen in se je prav prek nje prvič srečal z gibljivo sliko, ki ga je kasneje – na srečo nas vseh – docela prevzela.
Lynchove grafike bi prepoznal, četudi ne bi vedel, kdo je njihov avtor. Ker so preslikava njegovega filmskega ustvarjanja. Podobe, misterioznost, gnus, vse, kar je osmišljalo zadnjo sezono kultnega Twin Peaksa, je Lynch več kot uspešno prenesel tudi na to polje umetnosti. Vsak ljubitelj njegovega filmskega ustvarjanja ne sme izpustiti iz rok te priložnosti, saj se le redke evropske prestolnice lahko pohvalijo s tem, da so gostile njegovo razstavo.
Ogenj na odru, ogenj v glavi. Njegove litografije dojemam kot še en način sproščanja vse bolečine, ki se kopiči v njem. Podobno kot je s filmom ali glasbo, v kateri se tudi uspešno preizkuša. Lynchova razstava je kot naročena za mlajše ljubitelje umetnosti. Ali tiste, ki jim malo že diši, pa se še ne najdejo čisto v njej. Ker omogoča mehak prestop iz popularnega filmskega sveta v bolj dovršeni svet likovne umetnosti.
Razstavo zaokroža interaktivna soba, ki omogoča vsakemu od nas, da osvobodi nekaj »lynchovskega« v sebi. Soba, kjer ni pravil in pravih odločitev, ampak je le vsa tvoja ustvarjalnost na delu.
Tudi Višnjo počasi vpeljujem v svet umetnosti, pa naj gre za likovno, gledališko, plesno, glasbeno ali filmsko umetnost. Delno zaradi nje, delno zaradi sebe. Ker kultura resnično bogati človeka. Si sploh lahko predstavljaš življenje brez umetnosti? Kako pusto, neprebavljivo in predvidljivo bi v trenutku postalo. Kultura me osmišlja, ker daje mojemu življenju dodano vrednost.
Vedno sem nemalo spoštoval umetnike. Ker so se pripravljeni na konstruktiven način spopasti z demoni, ki jih vsak od nas nosi v sebi. Vedno sem imel občutek, da zato tudi pišem. Ker s tem ohranjam svoje bistvo čisto in dojemljivo. Dojemljivo za drugačna mnenja, strah, srečo, žalost, veselje, karkoli me že osmišlja.
Prav drugačnost je tista, ki me je vedno privlačila pri Lynchu. Ker mi je odprl še en pogled na svet, um drugačnega in na prvi pogled nedojemljivega. Življenje, ki bi ga razumeli, bi bilo nevredno raziskovanje. Veliko bolj privlačno je ekscentrično. Zakaj bi stremel po preprostem, če se pa lahko izgubim v iskanju odgovorov, ki jih ni?
9,727 total views, 2 views today