Zapis Jebo te kdaj ima svojo osebno zgodovino. Kar nekaj časa sva se trudila, da bi zanosila, pa nama iz teh ali onih razlogov ni uspelo. Zame osebno je bilo to obdobje precejšen izziv. Vsak mesec, ko se je bližal datum predvidene menstruacije, sem spal le napol, ker sem podzavestno vsako noč poslušal, če bo Tjaša pohitela na WC. Ker je to lahko pomenilo le dve stvari – vložek ali plusek. Preklinjanje ali neverjetno veselje.
Zanimivo je, da sedaj, ko presrečna drugič pričakujeva otroka, že poslušava nove nasvete. Če imaš dva, imaš lahko tudi tri, to ni nobene razlike (to je seveda rekel nekdo, ki nikoli ni imel treh otrok in zmotno sklepa). Pri nas doma imamo štiri, veš kako je šele to fajn? Če bo tokrat spet punca, bosta potem pa še enkrat poskusila pa bo zihr fantek, a ne?
Pa saj že dolgo vem, da vsak starš s svojo zgodbo resnično verjame, da je to najboljša zgodba, ki bi jo morali posvojiti vsi ostali starši. Še toliko bolj pa vem to, da naša družina piše svojo zgodbo in mi je povsem vseeno za vse tiste, ki nam vsiljujejo svoj prav. Ker smo trdno odločeni, da bomo počeli to, kar si sami najbolj želijo.
Marsikatero noč čujem, ker razmišljam o tem, kako se bo naše življenje spremenilo, ko se nam pridruži nov družinski član. Kako se bo spremenilo moje življenje, ker bo veliko novih odgovornosti razumljivo preloženo na moja pleča. Čeprav se izredno veselim nove štručke veselja, se hkrati tudi malo bojim vseh izzivov in novih občutkov, ki jih bo dete prineslo v naše življenje. Ko pa vidim in slišim, kako se prihoda novega družinskega člana veseli Višnja, mi je takoj precej lažje.
Oh, zakaj že to pišem? Ker nočem, da drugim vsiljujete svojih družinskih pravil. Ker hočem, da je vsaka družina zgodba zase. Ker ni pomembno, če imaš enega, dva ali sedem otrok, pomembno je le to, da so vsi tej otroci ljubljeni.
Zame kot starša in predvsem očeta je ena najbolj groznih stvari, ko pridem v prazno hišo. Tišina, samota in pomanjkanje šundra me čustveno izčrpajo. Ne znam si več predstavljati življenja, ki ni polno, glasno in moteče. Takšno življenje sem zavestno izbral in sedaj nočem več podoživljati trenutkov, ko sem živel le zase.
Ker seveda še ne vemo, ali bomo dobili fantka ali še eno deklico (pa mi je bolj kot ne vseeno, ali bomo imeli doma parček ali češpljev nasad), imam sedaj zamišljeni dve imeni in dva tatuja. Vse je še v nedoločnikih. Vse je še v povojih. Vendar je bodoči družinski član že sedaj močno prisoten. Raste, spi, lula in mrda. Zaenkrat še samo v maminem trenutku, še nekajkrat gremo spat pa ga bomo že lovili po dnevni sobi.
Iskreno se razveselim vsake novice o novi nosečnosti in novem rojstvu. Iskreno se razveselim vsakega novega otroka, ker nam ponuja novo upanje. Odraslih ljudi sem v veliki meri že naveličan, ker so preveč preračunljivi. Tako pa se sedaj lahko spet lovim po igrišču z drugimi otroci in predvsem mojo malo in to je neverjetno osvežujoče.
Pomlad obljublja novo življenje in novo priložnost. Naše novo dete v razvoju, obljubljam ti le to, da boš pri nas vedno ljubljeno. Vsega se bomo naučili skupaj. Pot ne bo lahka, bo pa zato hudičevo zabavna. Ljubezen se pri nas deli. Za razliko od hrane, s tem imamo veliko več težav.
11,893 total views, 2 views today