Zaobljube niso za vse

Zaobljube niso za vse

Nikar si ne dovoli, da se ujameš v te novoletne pasti. Ta »novo leto, nov jaz, prva stran 365 strani dolge meha uspešnice« in podobno sranje. Novo leto ne predstavlja novega začetka, ampak je le še en dan, ki ga lahko izkoristiš za vztrajno rast.

Vseskozi sem razpet med željo, da postanem boljši človek in tem, da sem preprosto zadovoljen z vsem, kar sem postal. Želim dajati, a tudi prejemati. Želim biti dober do drugih, a sem spet sebičen do te mere, da nisem pripravljen pregledati svojih želja in potreb.

Želim biti najboljši oče, kar sem lahko. Nikoli nisem stremel k temu, da se približam kakšnim idealom, ker sem za kaj takega prepoln majhnih in večjih napak in tikov, želim pa pregoreti v nenehnim poskusih, da sem najboljši, kar si dovolim biti. Družino imam. Nimam volje, časa in predvsem želje, da se ukvarjam z drugimi, ker je vsa moja energija usmerjena v mojo družinsko celico.

Pogosto se v družbi počutim kar nekako izgubljeno. Tam je veliko ljudi z veliko besedami in mnenji, ki pa se ubadajo s stvarmi, ki so mi povsem nepomembne. Zato se v takih trenutkih raje obrnem k moji mali. Ona je moj stalni izhod v sili. Če imam dovolj teh »odraslih« pogovorov, se uleževa na tla in se pretvarjava, da spiva. Ali pleza po mojem hrbtu kot mala opica. Vedno pogosteje bežim iz sveta odraslih, ker mi je v otroškem vse bolj zanimivo in predvsem bolj iskreno.

Vedno si želim nekaj več, po drugi strani pa skoraj nikoli ne vem, kaj hočem. Skoraj vedno sem izgubljen nekje na pol poti (vedno na koncu sta dve poti, izbereš pa tisto, ki je ni, pravi Miran Rudan, ki je bil poln takih prikritih besednih draguljev). Ko sem se pogovarjal s prijatelji, so mi mnogi dejali, da je bilo leto 2017 za njih težko leto. Kaj pa določa dobro ali slabo leto? So to tvoja dejanja ali občutki?

Četudi se odločimo, zavestno odločimo, da bo naslednje leto dobro leto, ne verjamem, da je to le v naših rokah. Na poti se lahko zgodi marsikaj, kar poruši ravnovesje. Vendar je še toliko bolj brezpredmetno sedaj razmišljati o nedoločljivi prihodnosti, pa naj bo še tako bližnja. Če se odločiš, da vsak dan delaš na sebi, si pa ogromno naredil tudi za vse druge.

Ne maram nasvetov, ki jih nisem preizkusil na lastni koži. Če nekaj deluje pri nekom, še ne pomeni, da bo imelo isti učinek tudi pri meni. Nihče mi ni povedal, koliko bolj polno bo moje življenje z rojstvom moje male in to me napolni z nemim zadovoljstvom vsak dan. Tudi otroka vsak doživlja čisto na svoj način. In jaz sem ga hudičevo potreboval, mnogo bolj, kot bo ona kdaj koli mene.

Ne želim si lahkega življenja. Želim si življenje, polno drobnih izzivov, premagljivih ovir in komaj opaznih pasti. Ker verjamem, da se z njimi največ naučim. Ne želim življenja, ki ga je že živel nekdo pred mano. Nočem podarjenih trenutkov in spregledanih občutkov. Hočem polno življenje. Hočem ljudi, ki izžarevajo življenje. Hočem vse, a zopet samo toliko, da bomo imeli dovolj.

Hočem biti najboljši zgled moji mali. Hočem, da si bo čez trideset let rekla, da se je njen fotr vedno trudil, tudi takrat, ko je delal napake. In da mu ene stvari nikoli ne more očitati – ljubezni. Da jo je imel vedno in neskončno rad in ji je to dal tudi vedno jasno vedeti.

Nočem novega začetka, ker bi to pomenilo, da sem do sedaj napačno krmilil barko. Verjamem vase. Verjamem v svojo ženo, svojega otroka, kurc, verjamem še v svojega psa, pa večino časa le smrči na kavču. Verjamem v vse tisto, kar lahko občutim vsak dan. Verjamem, da lahko svetu nekaj pomembnega dam. In ne bom obupal, dokler tega ne storim.

 

16,918 total views, 2 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*