Bodi vpliven, bodi previden

Bodi vpliven, bodi previden

V iskanju stvari, ki jih imam rad, se občasno vračam na ista mesta zločina. Prvič sem obiskal Slovenski knjižni sejem v Cankarjevem domu pred trinajstimi leti kot študent. Domov sem prinesel nekaj novih poceni knjig in goro občutkov in vtisov, ki jih nisem najbolj razumel. Tri nadstropja knjig. Tri nadstropja enako mislečih ljudi, ki jih beseda odpelje v neznano, ki iščejo vedno novo dogodivščino in se prelevijo v vedno drugo osebo. Od takrat dalje je zadnji teden novembra v mojem (žal) vedno bolj natrpanem koledarčku rezerviran za knjižni sejem.

Vedno me fascinira dejstvo, kako različne knjige obstajajo na tem svetu. Še bolj me preseneča to, kako malo ljudi se dejansko zanima za njih. Vsaka knjiga nagovarja vsaj enega od njih, pa jih večina to kar spregleda.

Če se je skupine nas, ki ustvarjamo v tem interaktivnem svetu in imamo toliko in toliko sledilcev na družabnih omrežjih prijel tisti ogabni vzdevek »influencerji« ali vplivneži, zakaj nisem zasledil nikogar od teh, da širi dober glas o branju? Zakaj vplivajo na to, katero cunjico bo naslednja najstnica kupila in ne na to, kako pozitivno vsakodnevno branje vpliva na osebno rast?

Čeprav se zavedam, da je to skoraj vnaprej izgubljen boj, se ne mislim predati. Čeprav vem, da bo branje tega zapisa večina opustila takoj, ko bo videla, da gre spet o nekih bukvah, mu ne morem odreči njegovega prepotrebnega prostora.

Zame je hiša brez knjig kot človek brez duše. Moja osebna knjižnica sedaj že občutno presega številko petsto in imam čudovito in veliko knjižno omaro, kjer so vse te knjige smiselno in žanrsko razporejene. Ko pa pride kdo na obisk, si nikoli ne pogleda mojega osebnega izbora. Nikoli ne debatiramo o tem, katere knjige so dobre in katere slabe, kaj bi kdo bral in kaj je pomotoma spregledal. Pogovarjamo se o novem telefonu. Ali o tem, kakšno trapasto fotko je nekdo objavil na Instagramu. Nekdo omenja neke resničnostne šove, pa neham poslušati.

O knjigah se ne pogovarjamo. Ker za njih nimajo časa.

Naša mala se je zelo hitro navzela ljubezni do pisane besede. Do te mere, da zvečer ne gleda risank pred spanjem, ampak bere. Tako se tudi umiri in pripravi na zaključek dneva. Bere jih tudi dopoldan (ko ni v vrtcu) in po opoldanskem spanju. Svojo knjižno omaro je imela še preden se je rodila.

V tem trenutku bi se tudi zahvalil ekipi Založbe Mladinska knjiga, ki mi je v nekaj mesecih skupne poti podarila mnogo več, kot si lahko predstavlja. Hvala Niki, ki na vsakem koraku izžareva svojo ljubezen do knjig, pravzaprav je čisto zatrapana vanje. Hvala Tatjani, ki me popelje v skrivnostni svet založništva, ki pozna skrito zgodbo za vsako platnico. Hvala Pavletu, ki mi je z navdušenjem malega otroka predstavil čudovito vesolje ilustracij, ki so duša vsake otroške knjige.

Hvala tudi tebi, ki še vedno to bereš. Ker nekje globoko v sebi čutiš isto.

V tem prehitrem sodobnem tempu je pravi privilegij, da se usedeš s knjigo v naročju in odmisliš realni svet. Čeprav je realnost najpogosteje največja prevara.

 

827 total views, 8 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*