A veš tisto …?

A veš tisto …?

A veš tisto, ko besede naj ne bi bolele? Ko moramo imeti trdo kožo? Ko se ne pustimo, da nas potegnejo na svoj nivo? V teoriji so vse to čudovite misli, ki nas obvarujejo pred misli škodoželjnih, ki jih je v tem interaktivnem vsakdanu malo morje. Tudi sam znam ločiti med konstruktivno kritiko in neutemeljeno žaljivko. Tudi sam vem, da kdor dela, pač greši. Veliko lažje je pač čemeti v varnem zavetju sobe, kjer so ugasnjene luči in gori le ekran, mi pa iščemo naslednjega, ki ga bomo skurcali samo zato, ker ga lahko.

Ne odkrivam tople vode, tega je že tako preveč. To se širi hitreje kot virusi v vrtcih. Se jih na spletu najde nekaj, ponergajo, svoje nestrinjanje šerajo s somišljeniki in kmalu se sproži prava mala gonja. Bodi sprememba, ki jo hočeš videti v svetu, so rekli, čeprav so se dobro zavedali, da en človek sveta ne more spremeniti. Če povzamem mojo drago, ki redko govori, a dovolj slikovito opiše stanje duha večine ljudi: zoprni so.

Pred dnevi je Šentjernej obiskal Miklavž. Kako lepo doživetje za vse tamale, kaj ne? In kaj se je zgodilo, ko je bil čas obdarovanja? Daril za otroke je zmanjkalo, ker so tisti starši, ki so se najbolj rinili v ospredje, vzeli po tri vrečke. Tako so tisti otroci, ki so lepo čakali v vrsti (čeprav jih je razumljivo kar razganjalo od navdušenja), ostali brez.

Zadnjič sem imel to čudovito možnost, da sem se med popoldansko prometno konico peljal od enega konca Ljubljane do drugega. Gužva da znoriš, komaj smo se premikali. Ker nisem točno vedel, kam grem, sem imel na mobilcu vklopljeno navigacijo. In ko tako pogledam nanjo, v nepregledni koloni vozil, začne avto za mano (bolje rečeno njegov voznik) trobiti kot nor in mahati z rokami. Ob prvi priložnosti, ko se cesta razširi, pripelje v štric z mano in mi dopoveduje, da se naj ustavim ob robu ceste, da to razrešiva. Zdaj jaz sem iz majhnega ruralnega mesta in tega točno ne razumem, tako da sem le dvignil svoj telefon in vtipkal 113 ter mu to pokazal – možak je vozil dovolj blizu, da je to videl -, pa se je hitro odpeljal naprej.

Stanje duha je zoprno. Še vreme je zoprno. Pravkar je ARSO izdal opozorilo, da ne morem iti s svojo tamalo na najin vsakodnevni sprehod, ker so v zraku nekakšni škodljivi delci. Ljudje mi svetujejo, da moram imeti trdo kožo. Da preslišim nergače. Ampak tega ne znam, preprosto ostanejo z mano. Vlečejo me k tlom in vedno več energije in moči potrebujem, da se spet dvignem.

»Sej on je v redu, ampak …« Ta ampak je tisti, ki ubije vse. Ko me nekaj zmoti pri nekomu drugem, najprej to razčistim pri samem sebi. Okej, zakaj me to moti in kaj ima to zveze z mano. V 99 % primerov gre za stvari, ki se jih trudim izboljšati pri sebi. V nos mi gre torej tisto, kar sam tudi počnem, pa drugi počnejo bolje od mene. Na srečo me pri drugih moti vedno manj stvari, kar pomeni, da iščem nek notranji mir v sebi. To so počasni, komaj opazni koraki.

Zadnjič sem dami srednjih let pridržal vrata, pa me je grdo pogledala v smislu, kaj bi pa zdaj ta rad? Pa tu ne gre za kakšno moje hvalevredno dejanje, ampak preprost instinkt. Tako so me vzgojili. Če nisem ženski pridržal vrat ali starejšim ljudem pomagal nositi njihove stvari, sem dobil eno po kepi. Ampak danes že to, da pridržiš vrata, šteje za kavalirsko dejanje, prej izjema kot pravilo, ko pa bi to morala biti najbolj samoumevna stvar.

Pravijo ti, da presliši nergače, ampak njih si še najbolj zapomni. Pravijo ti, da besede ne bolijo kot udarci, pa puščajo še močnejše podplutbe. Pravijo ti, da ne smeš pasti na njihov nivo, pa vrnjen udarec tako zapaše. Ne gre zato, da si sprememba, ki jo želiš videti v svetu. Ne boš ga spremenil, zapomni si to. Gre zato, da ne dopustiš svetu, da te spremeni. Morda je to apel nergačem vsem vrst, oblik in starosti, tistih, ki se skrivajo za svojimi internetnimi psevdonimi, s profilnimi slikami sosedovih mačk in strah vzbujajočih senc, da dvakrat premislijo, preden naslednjič koga okrcajo. Kajti vsaka njihova slaba beseda pove več o njih kot o tistih, ki jim naj bi bila namenjena.

Ko se rodimo, imamo vse radi. Potem pride obdobje, ko ne maramo nič, v to nas prepričajo življenjske izkušnje in predvsem ljudje. Potem pa pridemo v obdobje našega življenja, ko se zavemo, da je naša ljubezen namenjena samo peščici ljudi in je tako tudi najbolj prav.

V naši ulici zadnjih nekaj dni nekdo prevrača smetnjake. Vsako jutro je kakšen drugi prevrnjen na glavo. Jaz pa hodim okoli in jih pobiram. Včasih gre zlahka, drugič se malo bolj pomatram, ampak vedno mi ga uspe postaviti na isto mesto. Zaradi tega se ne počutim nič bolje. Je, kar je, si mislim. Jutri bo morda spet nov smetnjak prevrnjen na glavo. Ampak jaz ga bom spet pobral. Ta nesmiseln boj lahko zaradi mene traja še več mesecev, gre zato, da ne morem iti mimo prevrnjene kante, ne da bi jo pobral. Gre samo zato, da ne izdam samega sebe.

 

12,558 total views, 3 views today

2 Comments

  • “Ta nesmiseln boj lahko zaradi mene traja še več mesecev, gre zato, da ne morem iti mimo prevrnjene kante, ne da bi jo pobral. Gre samo zato, da ne izdam samega sebe.”
    Bravo! Ampak zdi se mi, da se danes bolj čudno gleda tistega, ki pobira, namesto tistega, ki prevrača.
    Keep up the good work, blog je super!

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*