Se kaj bojite lastnega otroka? Mislim tako, v fizičnem smislu. Naša je kot Dr. Jekyll in Mr. Hide. Ko se zbudi, je vsa nežna, počasi in z občutkom okuša okolico (beri: grabi moj obraz), preden zaspi, ko prejme tisti izdatni novi šus energije, pa deluje tako, kot da je pojedla cel kozarec nutelle in povrhu spila tri močne turške kave. Maha, kriči, lasa, brca, udarja, skratka vse, kar je v njeni neposredni bližini, je resnično ogroženo.

Nekako spleza name. Potem mi eno roko porine v nosnico, z drugo mi poizkuša izpraskati oko, z nogama pa brca ravno tam, kjer moškega najbolj boli. Ne vem več, če to počne namensko ali če ji je tako le najbolj udobno, vem le to, da se pred spanjem tamale kar malo bojim.

Nedolgo tega sem seveda ležal topless na kavču – vsak moški mora biti v svoji hiši oblečen čim manj – , ko je mali vražiček s pomočjo svoje mamice našel pot do mene. Z eno ročico, na prvi pogled tako nedolžno in nenevarno, je začela vleči za moje dlakice. Z drugo pa me je zagrabila točno za bradavičko in jo tako močno navila, da se mi je zavrtelo v glavi. Tako da nisem videl druge rešitve, kot da oblečem majico. Majico sicer oblečem le, če imamo obiske. Sedaj še v primeru, ko se mi približuje naspidiran otrok.

Njena mama seveda krivi za takšno obnašanje mene. Ker bojda nisem dovolj nežen z njo, ker se valjava po tleh in kričiva en na drugega. Ampak prepričan sem, da je to za dete prepotrebno početje. Ne more biti vse v življenju cuci-muci, cmok, cmok, objem in crkljanje. Zdi se mi, da sva nežna na »moški« način. Kjer so besede manj pomembne in dejanja bolj spontana.

Na začetku najine nosečnosti (najina zato, ker sva bila v tem skupaj od samega začetka in tako bo tudi v vseh najinih prihodnjih podvigih) sem sprva upal, da bova imela poba. Predvsem zato, ker sem imel občutek, da sem na začetku bolj opremljen za vzgojo fanta. Malo se bockaš, nekajkrat brcneš/vržeš žogo, malo umažeš cunje in si že na pravi poti. Vendar sem potem prebral ogromno čtiva na temo starševstva, še posebej očetovstva. In dobil nasvet, ki sem ga prevzel v popolnosti: tudi če imaš hčerko, sem do nje vedeš povsem naravno, tako kot znaš le ti. Nobenih prilagajanj, nič ne izpustiš. Čeprav je deklica, si želi moške družbe in moške igre. Pravzaprav to nujno potrebuje za svoj optimalen razvoj.

Zato pač kričiva en na drugega. Se smejiva, valjava, mečeva žogo v mamico. Nama je to zabavno, vse ostalo pa je povsem nepomembno. Hčerke so zakon. Take so kot fantje, samo da so oblečene v roza. Pa bolj pridne, kar se spanja in podobnega tiče. Narava vedno poskrbi, da se vse poklopi tako, kot se naj bi.

Vedno bolj se vidim v njej. Midva sva XXL verzija. Večja od najinih vrstnikov, glasnejša, bolj izstopajoča in vse doživljava na deseto potenco. Višnja poje svojo XXL kašico, jaz pa svoj XXL smuti. In potem se eden drugemu smejiva, ker se ob tem tudi XXL zamaževa. Včasih se mi Višnjina mamica kar smili. Dva robavsa ima v hiši, pa nikoli ni imela prave izbire.

Nekateri imajo strah pred letenjem, drugi se bojijo perutnine, tretji menda pljuvajo čez svojo ramo, če zagledajo črno mačko. Ko pa jaz vidim svojo tamalo, ko se ji razširijo zenice in začne sopihati kot stara lokomotiva, se raje umaknem stran. Najmanj toliko daleč, da nisem v dosegu njenih okončin. To je pač cena, ki jo z veseljem plačam, da živimo življenje na polno, naše XXL življenje.

 

6,766 total views, 2 views today