Drugače ni narobe

Drugače ni narobe

Razlog, zakaj pogosto odhajam v tujino na dopust, je sila preprost: ker imam dovolj Slovencev in potrebujem oddih od njih (nas). Vprašajte kogarkoli, ki redno potuje, kaj je tisto, kar največ odnese od svojih dogodivščin po tujem. To so ljudje, njihova gostoljubnost, prijaznost in odprtost. Slovencev se človek čez leto nasiti. Slabe volje, občutka manjvrednosti, negodovanja, životarjenja v stilu »naj sosedu crkne krava«. To pač ni za vse. Zato je nekaj najbolj osvežujočega, ko se družiš s tujci.

Nikoli ne potujem zato, ker si želim ogledati lepo naravo, za katero bi bil doma prikrajšan. Tega imamo v Sloveniji na pretek, te neokrnjene, čudovite naravne danosti. Vedno želim doživeti nekaj drugega. Želim vsrkati drugačno miselnost, ki mi da vedeti, da se ne rabim držati predvidljivih hlapčevskih smernic. Južnjaki so bolj odprti do nas, vse doživljajo bolj intenzivno, tako dobro kot slabo. Če greš malo višje, imaš te Germane, ki so sicer bolj zadržane narave, ampak te sprejmejo ne glede na to, kakšen si in v kaj verjameš. Tega pri nas ni. Pri nas te obsojajo, ne glede na to, kakšen si, pa še ti vsi so si na las podobni. Tudi Skandinavci po naravi niso radoživi ljudje, ampak so izredno prijazni in pogovor z njimi je pravi balzam za dušo.

Sedaj sem bil nekaj dni na kmečkem turizmu v Goriških Brdih. Skupaj z nama sta bila v domačiji še par Slovencev in švedska družina. S Švedi smo skupaj uživali na bazenu, se pogovarjali o morju, delili izkušnje iz obeh držav, medtem ko je upokojenski par iz Ljubljane stremel le po tem, da dobi čim več zastonj: najprej so bile to narobutane fige, potem obisk čudovite vinske kleti. Ko je ta možakar iz prestolnice želel degustirati vino iz sodov, mu je vodja domačije prijazno odvrnil, da to ni kevder, ampak vinska klet in da lahko brez težav naroči buteljko. Ampak buteljka seveda ni bila zastonj, zato je vrli možak to odklonil. Vneto je namreč razlagal, koga vse pozna, kje vse so bili na sindikalnih izletih in kaj vse je vedno dobil. Zastonj. V tegobi, ki je bila posledica nenadejane izgube zastonjkarskega pivskega večera, je šel populit še par fig. Tako.

Na Radiu SI so imeli pogovor z Mehičanom, ki živi v Sloveniji. Na kratko je strnil svoje vtise. Dejal je, da smo nezadovoljni, ko je poleti zunaj sonce, češ da je prevroče, že oktobra pa nam je občutno premrzlo. Imamo gore, morje, pitno vodo, pa nam je vse samoumevno. Redni zaposleni imajo letno 25 dela prostih dni (v Mehiki je takšnih čudovitih dni natanko sedem), pa še vedno bentijo, kako jih je občutno premalo. Še nekaj se je naučil. Prva beseda, ki jo Slovenec izgovori, ko mu nekaj predlagaš, je vedno ne. Ne, ne, to pa ne.

Pri nas ni večjega greha, kot če je človek hedonist. Zakaj bi on užival v življenju, če pa mi ne? To me spominja na tisto, kar je povedal moj prijatelj, ki živi na podeželju. Vprašal sem ga, zakaj se vedno pelje 15 minut do mesta, da teče na stadionu, če pa bi to lahko počel tudi doma. »Zato, ker v naši vasi lahko tečeš le, če imaš v rokah vile ali matiko«. Vse drugo namreč velja za zabušavanje. Kdor dela na sebi, je lenuh. Prebil je namreč vzorec, ki nam že stoletja tako dobro služi. All work, no fun. Danes to zgleda tako, da možakar zjutraj vstane, potem dela tistih osem ur, katerih vrhunec je malica, pride domov, kakšno uro kosi travo, se ob sedmih zlekne na kavč in benti ob poročilih, vso negativno energijo, ki se nabere v njem, ker si ne upa živeti, pa v takšni ali drugačni obliki psihofizičnega nasilja »nameni« svoji ženi ali otroku (ali obema).

Seveda so izjeme, to še zdaleč ne velja za vse. Ampak ko greš na sprehod, srečaš pet ljudi, ki te grdo gleda, ker te ne razume/jim nisi všeč/ne odobravajo tvojega stila in so seveda trdno prepričani, da na tem svetu obstaja le njihov pogled na svet. Potem srečaš pet ljudi, ki so pač že od malih nog žrtve nasilnega partnerja/starša in imajo svoj pogled vztrajno uprt v tla, ker se bojijo, kaj se bo zgodilo, če pogledajo sočloveka naravnost v oči. Potem pa mimo pride tudi nasmejan par, ki živi v svojem malem svetu dobrih misli in je najprej in predvsem sprijaznjen s sabo, tako da se ne ubada z drugimi.

Ko smo že pri sprehodu – ko sem bil na Norveškem, ti vsi vozniki ustavijo svojega jeklenega vozička, če vidijo, da se samo približuješ prehodu za pešce, tudi če si še petdeset metrov stran. Pri nas pa seveda vrli vozniki še toliko močneje stopijo na gas, da slučajno ne bodo koga spustili. Zadnjič sem pravilno predvideval, da bo to naredila tudi gospa s samoobstoječo trajno v veliki mašini od avtomobila, ko sva bila z mojo nosečko na poti do bolnišnice. Zato sem izpustil njeno roko in stopil korak na cesto, da je morala tako močno zavirati, da se je njen partner »pripopal« na šipo. Majhna zmaga v boju proti mnogo močnejšemu tekmecu.

Ponavadi pišem o lepih stvareh. Ker je bolj zahtevno, bentit zna vsak. Tako sem pač naravnan, nekaterim je to všeč, drugim ne. Spet na vsake kvatre, ko izrazim svoje nestrinjanje s čim, se vedno najdejo »junaki«, ki moje ugotovitve goreče in silovito prežvečijo in izpljunejo. Še vedno namreč ne ločijo, da je to samo moje mišljenje. Tukaj ni zato, da bi ti bilo všeč, četudi je drugačno od tvojega pogleda. Največ o različnih pogledih na svet pa se naučiš ravno v oddihih v tujih državah. Tako da poletni dopust vedno izkoristim zato, da si odpočijem od Slovencev. In predvsem miselnosti, ki tukaj živi.

38,866 total views, 12 views today

3 Comments

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*