Ko človek raziskuje vzgojo danes in nekoč, ko preučuje različne poglede nanjo, ko ga učijo o napakah tradicionalne in sodobne vzgoje, začne drugače – čim bolj objektivno, seveda – ocenjevati tudi vzgojo, ki jo je bil sam deležen kot otrok. Prvi vzgib je seveda domala pri vseh enak. Ne smem ponoviti napake svojih staršev!

Situacija pri meni doma je bila dokaj specifična. Mati je bila večino mojih otroških let bolna in kot taka tudi psihično vedno močno obremenjena, čeprav se je trudila po svojih najboljših močeh, to danes že vem. Ker se je ubila, ko sem bil še najstnik, je tudi to pustilo življenjsko brazgotino na mojem kasnejšem razvoju. Oče je bil druga zgodba. Karakterno sva si povsem različna, stvari, ki so njemu pomembne, so meni skoraj povsem brezpredmetne.

Kot se rado zgodi s staršem, ki je prezgodaj umrl, tudi sam svojo mamo (bolje rečeno, spomin nanjo) skoraj idealiziram. V letih, ki sva jih preživela skupaj, sva imela prijateljski odnos, bila sva si enakovredna. Nikoli ni uveljavljala avtoritete starša na način, da bi izrabljala svojo moč nad otrokom, ki se ni bil sposoben braniti. Vedno sem imel proste roke pri odkrivanju sveta, se učil na svojih napakah in spoznaval razočaranja življenja. Nisem bil skrit za maminim krilom, ker mi ni bilo ponujeno, tako da sem se moral dovolj zgodaj sam osebnostno utrditi. Seveda je bila v zadnjih letih njenega življenja njena energija razdeljena med skrbjo zame in za mojega brata ter z borbo z boleznijo, ki je bila na koncu pač premočna zanjo. Vendar me je naučila nekaj izjemno pomembnega – človek ima sposobnost, da se razvije sam in na svoj način. Tako sem imel vedno možnost, da sem bil samostojna, drugačna oseba in sem – do mere dobrega okusa – uveljavljal svojo voljo. Sodobni pogled na vzgojo namreč spodbuja samostojnega otroka.

Z očetom je bilo drugače. Tudi on se ni pretirano vtikal v moje življenjske izkušnje, vendar je bil tudi občutno preveč odsoten. Pač je bilo zanj lažje, da se je preprosto odstranil. Zato so bili njegovi občasni tradicionalni starševski prijemi še toliko bolj smešni – ko mu je to prijalo, je zahteval tišino in podrejanje. Seveda tega ni bil doložen, ker ni bil dosleden. Vzgoje pač ne moreš vklopiti le takrat, ko to tebi paše. Tako ni bil prisoten na nobeni moji tekmi, nikoli me ni spodbujal, da razvijem in naredim nekaj več iz sebe. Ko opazuješ njegovo družino, vidiš skupino posameznikov, ki nikoli ni imela večjih aspiracij. Žal je to na svoj način prenesel tudi name. Tudi iz tega izhajajo moje težave z vsakršno obliko avtoritete, ker vedno verjamem, da sam največ vem. Kar ima, tako kot pač vse reči, svoje prednosti in slabosti. To pomeni, da ne iščem odgovornosti za lastne napake pri drugih, hkrati pa je mi to tudi onemogoča, da se spoprimem s tistim bolj ustaljenim vedenjskim vzorcem (osem ur šihta, nekaj ur televizije, dva tedna dopusta na hrvaški obali pa sem srečen). Za te stvari imam pač preveč nemirno srce.

Ko sedaj potegnem črto nad vzgojo mojih staršev, ugotovim, da ni bila tako slaba, kot sem to mislim še pred časom. Daleč od tega, da je bila zelo dobra, ampak mi je omogočila pravično izhodišče, ki sem ga potem izkoristil do neke mere. Verjetno bi z določeno mero spodbude in konstruktivnega dialoga lahko dosegel še precej več, ampak s tem se ne ubadam preveč. Po drugi strani pa na moja pleča nista položila težo neuresničljivih pričakovanj, ki bi me celo življenje tiščala k tlom. Vsak starš naj bi stremel predvsem k temu, da vzgoji srečnega otroka. Če mu uspe to, je dosegel svoje. Za vse ostalo ima sleherni otrok v sebi dovolj znanja in moči, da sam uspe.

5,407 total views, 4 views today