»Srček dela tika taka, ko na mene lubca čaka.« Včeraj bi Frane Milčinski Ježek praznoval stoti rojstni dan. Ko sem se pogovarjal z njegovo vnukinjo Nano in jo vprašal, po čem ljudje Ježka danes najbolje poznajo, je odgovorila, da predvsem po njegovih humoreskah. Čeprav je daleč najraje pisal pesmi. In veliko njegovih pesmi je bilo žalostnih, srce parajočih. Ker za njegovim nasmehom je bilo skorajda neskončno morje bolečine. Velik del življenja je bil resno bolan in velik del življenja je preživel z nasmehom na obrazu. Nasmeh navzven, namenjen množici, okolici, mimoidočim, bolečina pa je bila varno skrita znotraj njega.
Za vsakim nasmehom je posebna zgodba. Tako kot lepa fasada na hiši ne odkriva vedno tistega, kar se dogaja znotraj. Ampak sam na Ježka gledam kot na osebo, ki se je razdal za nasmehe drugih. Verjetno je bil to njegov odgovor na boj z dolgotrajno boleznijo. S svojim talentom se je odločil polepšati taisti svet, ki ga je tako grobo preizkušal.
Ljudje, ki vedno delajo stvari le za lastno dobrobit, so neskončno egoistični. Celotna poanta talenta posameznika je v tem, da ga deli z drugimi. Naj gre za slikarske umetnine, plesne točke, farmacevtske dosežke, karkoli. Če si v nečem resnično dober, če si s trdim delom razvil svoj talent, potem to moraš deliti. Potem ti ne preostane drugega, kot da drugi s tabo žanjejo tvoje uspehe.
In ni večjega talenta od tega, da imaš možnost ljudi okoli sebe razveseliti. Razbremeniti, jih nasmejati, jim dokazati, da življenje kompliciramo po nepotrebnem. Kdor misli, da to ni resnični, najbolj čisti talent, je v kardinalni zmoti. Vsak od nas potrebuje okoli sebe ljudi, ob katerih so vsakodnevne skrbi videti povsem brezpredmetne. V tej družbi čas teče drugače. Tišina ni neprijetna. Neokusnih šal ni. Nihče ni užaljen. Preprosto sproščeno vzdušje, znotraj katerega je vsak tisto, kar si najbolj želi biti.
December. Mesec daril. Najbolj komercialen in potrošen mesec. Ampak obrnimo zgodbo. Dajte tokrat za darilo nekomu del sebe. Svoje notranjosti, nekaj svoje sreče ali dobre volje, lahko tudi svoj umazani del, ki se ga sicer trudiš veš čas zakopati nekam globoko. To je pravo darilo. Seveda ga ni vreden vsak. Za razliko od Ježka se ne znamo brezpogojno razdajati. Le izbrani si zaslužijo del tebe. Podari jim ga, ne omahuj, poslušaj svojo intuicijo, ki ti bo točno namignila, kdo je zate pravi in kdo ne.
Ko se sreča začne deliti med ljudmi, se s tem začne tudi množiti. In dejansko je za to potrebno tako malo. Nekaj volje, truda in izvirnosti. Če je nekoč nasmeh zakrival bolečino, pa danes jezen pogled zakriva notranji strah. Strah pred tem, da bi se drugim pokazal v pravi luči. Strah pred tem, da te drugi ne bodo sprejeli. Ampak najlepša stvar je ravno v tem, da te drugi ne rabijo sprejeti. Drugi so pri tem povsem nepomembni. Dokler se ne sprejmeš sam, v vsej svoji enkratni čudovitosti, te drugi niti ne smejo. Nekega dne boš ugotovil, da si drugačen od drugih. In da idealnega človeka ni. Že dober primerek je precej redek. Zato se ne ženi za nedosegljivimi ideali, ampak uživaj v tem, kar si. Lepše se boš imel, lepše se bodo ob tebi imeli drugi. In, poglej ta neverjetni preobrat, tudi ti si se naučil deliti dobro. Ne podarjaš več štumfov, čokoladic in posteljnine. Daruješ del sebe. Priden pob. Fejst dečva.
11,198 total views, 2 views today