Verjetno obvezna literatura za vsakogar, ki želi živeti. Knjiga, ki nas opozarja, da nikoli ne smemo pozabiti na otroka v sebi, tistega divjega, pobalinskega otroka, ki je plezal po drevesih, zvonil na zvonce hiš neznancev samo zato, da je potem lahko bežal, in ki je pustil svoji domišljiji vedno prosto pot. Eden takih, ki je videl, da ne gre za klobuk, ampak boo, ki prebavlja slona. Ali morda dva narobe obrnjena in zaobljena kapnika, ki sta se čez zimo zredila. V rokah držim 21. slovenski ponatis Malega princa iz leta 2009 v prevodu mojstra besed Ivana Minattija. Antoine de Saint-Exupery je sicer to delo izdal sedaj že težko zamisljivega leta 1946, ko se je Evropa zopet postavljala na noge. Ko govorimo o brezčasnih delih za vse generacije, je to eno vodilnih.

Na prvi strani je posvetilo meni drage osebe, ki mi je podarila to knjigo. Kot se rado zgodi s posvetili, tudi to nekoliko preveč poetično pretirava. V posvetilih smo vsi najbolj čudoviti ljudje. Vseeno da to knjigi še toliko bolj čudovit pridih. Luštna stvar pri Malem princu je to, da ga lahko prebereš neštetokrat. Prebereš ga hitro, v dobri uri. Nekateri citati iz njega so že malo preveč oguljeni, da bi jih ponavljali, ampak ker je bistvo očem nevidno – sedaj je bralec vneto poskočil v svojih mislih, ker je prepoznal mojo preprosto ukano –, v Princu najdeš vedno kaj novega. Morda te preseneti beseda, misel, otroška naivnost, prinčeva melanholija. Nekako imam občutek, da se ta knjiga prilagaja bralčevim občutkom. V različnih duševnih stanjih doživiš vedno drugačno izkušnjo.

Kaj se naučimo od Malega princa? Nič, česar ne bi že vedeli, a hkrati vse, kar smo v vsem tem času pozabili. V preračunljivem vsakdanu je le malo prostora za naivno vedoželjnost. Morda moramo upoštevati prinčev zgled in postavljati vprašanja vse do takrat, dokler ne izvemo odgovora nanje. Vendar je treba postavljati prava vprašanja.

Mogoče pa vsak od nas sreča lisico, vendar je ne prepozna. Pride v različnih oblikah in v različnih obdobjih, pa nam je tuja. Torej je ne udomačimo. Torej je še ena od sto tisoč lisic, spregledana. Spregledamo toliko ljudi, toliko reči, ker preprosto ne znamo več gledati. Ali pa je naš pogled pravzaprav uprt v napačne reči. Mali princ je naš kompas. Iskreni kažipot v temi lastnega čustvovanja. Ta knjiga je odlično darilo. S tem dejansko podariš nekomu del sebe. Nekdo, ki ne verjame v besede, strnjene v tej knjigi, tega ne bo prenašal naprej. Kdor gre vedno naravnost, menda ne pride daleč. Stranpota, neznane avenije, brezciljni sprehodi. Napravi si uslugo in zopet preberi Princa. Tokrat z drugačnimi očmi.

11,727 total views, 4 views today