Resnično verjamem, da lahko človek v veliki meri vpliva na to, kako doživlja svet okoli sebe. Nihče drug ni odgovoren zanj in njegovo dojemanje življenja.
Živo se spomnim, kako je ta nesrečna epidemija vstopila v naš vsakdan in sta bila povsod prisotna velika otopelost in strah. Kaj bo, kako bo in podobno. Tudi sam sem bil jezen, žalosten, v strahu pred prihodnostjo in resigniran nad vsem skupaj. Včasih le eno, pogosto vse hkrati. Potem pa sem se opomnil, da imam otroke. Da imajo tej moji otroci samo eno otroštvo. In nisem bil pripravljen, da jim pomagam soustvariti slabe spomine. Želel sem, da od nesrečne situacije potegnejo čim več.
Zato smo začeli že takrat ustvarjati lepe spomine prihodnosti. Čutil sem, da je to v veliki meri moje osebno poslanstvo. Številni so bili druge bitke, ta pa je bila moja. Nekaj, kar mi ni dalo miru. Kar me je tudi ponoči držalo pokonci. Da svojim otrokom zagotovim čim lepše in čim bolj brezskrbno otroštvo.
Je danes že kaj boljše? Vse, kar slišim in berem so grožnje o podražitvah, vojni, naslednjem valu korone in podobno. Ampak, glej ga hudiča, če dovolj dolgo vztrajaš v določenem stanju duha, če resnično verjameš v najlepši danes, ker pač dobro veš, da je to gotovo tudi edini danes, to sčasoma postane neločljiv del tebe. In tako se lahko bolj optimistično spopadam s temi vsakodnevnimi bitkami, ki ne zaobidejo nikogar.
Jeza in žalost kakopak še vedno vsake toliko pokažeta svoj grdi obraz. Sta pač moj sestavni del, ki ju ne maram, a sprejemam. Glavno je, da ju vztrajno omejujem. Da nisem pogosto paranoičen in/ali tečen. Otopelost in strah pred prihodnostjo pa me ne prevzemata več. Otopelost je izginila, ker je okoli mene vedno prisotne toliko pristne ljubezni, da nikoli ni imela prave možnosti. Z negotovo prihodnostjo pa se ne ukvarjam več, ker mi je vzela ogromno energije, v zameno pa mi ni dala čisto nič uporabnega.
Imam pa eno res veliko željo. Da se bom vedno tako dobro počutil v družbi otrok. Čeprav me včasih noro jezijo. Da bom še vedno včasih težko prenesel vso brezpogojno ljubezen, ki sem je deležen na dnevni ravni. Čeprav imam včasih občutek, da si je ne zaslužim. Da bomo vedno skupaj. Čeprav bi si včasih želel le nekaj ur miru. Da bom v njihovi družbi lahko vedno to, kar sem, brez sprenevedanja in igranja. Ker si nikoli ne želim biti kdo drug.
Torej imam eno res veliko željo. Da nikoli ne jemljem teh malih stvari, ki pa so daleč najpomembnejše, za samoumevne. Da cenim vse, ki me soustvarjajo. Hvala vam.
3,317 total views, 2 views today