Ta vseprisotna, kompulzivna želja, ki je skupna številnim, ta želja po nenehnem ugajanju, se je prenesla na številna področja. Poznamo jo v vsakodnevnem, realnem stiku z drugimi ljudmi – želimo ugajati, želimo jim biti všeč. A bi moralo biti najpomembnejše in daleč na prvem mestu to, da sprejemamo sebe. Da smo všeč samim sebi. Ker ko bomo docela ponotranjili svoje bistvo, nas bodo rade volje in spontano sprejeli tudi vsi ostali.
Sedaj se ta želja po ugajanju preslikava tudi v virtualni svet. Dovolj dobro je le tisto, kar je všeč velikemu številu ljudi. Všečki so tisti, ki določajo vrednost kakšne naše objave, ne pa to, kar smo dali svojega vanjo. In spet delamo nekaj za druge. Vrtimo se v tem začaranem krogu, ko vse delamo za druge, zanemarjamo pa sebe. Želimo ugajati, kakšna pa je cena, ki jo plačamo za to, pa nam ni toliko pomembno.
Kako takšna dejanja presekati? Z delom na sebi. Ker vsak od nas živi samo v svoji glavi, ki je nekaj posebnega in drugačnega. Torej znotraj tega – in nje – drugi zagotovo niso pomembni. Res pa je tudi to, da je delo na sebi hudičevo težko. To je tek na dolge proge. To je eksistencialni maraton.
Seveda obstaja za to našo neusahljivo željo po ugajanju preprost razlog. Vzgajani smo bili v duhu podrejanja množici. Neizstopanja. Kjer smo pogosto slišali tisto ponarodelo »kaj si bodo pa drugi mislili …«. Kar naj si mislijo, kar hočejo. Kar si drugi mislijo o nas, to je njihov problem. Dokler delamo dobro in iskreno, naša dejanja ne potrebujejo opravičila.
//
Spomnim se, kako začudeno so me nekateri dojemali pred slabim desetletjem, ko sem z neprikritim veseljem takrat prenašal nekajmesečno Višnjo naokoli v nosilki. Kajti to naj bi počele predvsem ženske, mamice. Naloge očetov so bile drugačne. Naj ne bi javno izkazovali svojih čustev. Ampak v sebi sem čutil, da to ni tudi moja zgodba. Na moje iskreno veselje sem opazoval, da je veliko število očetov prišlo do istega spoznanja. Preživljanje časa s svojim otrokom je nekaj najlepšega. In tako so danes otroška igrišča polna očetov. Ki raje, kot da delajo v službi, »delajo« na svoji sreči. S tem, da se družijo s tistimi, ki jih najbolj osrečujejo.
Torej zelo malo je potrebno, da opustimo nekaj, kar nas ne osmišlja, pa čeprav to počne večina, in začnemo pisati svojo zgodbo. Tudi če jo drugi ne razumejo. Ti dobro veš, zakaj ti toliko pomeni. Če hočeš biti najboljši očka na svetu, ti tega nihče ne more preprečiti. Lahko da tega marsikdo ne bo razumel, ampak sledi tistemu, kar čutiš globoko v sebi.
Iz tega izhaja tudi moja večna želja po neobsojanju. Če je nekdo drugačen od mene in določene stvari počne na povsem svojstven način, to še ne pomeni, da dela nekaj narobe. Samo drugače. Drugačnih ne obsojam. Pravzaprav poznam le dve vrsti ljudi. Dobre in slabe. Če je nekdo objektivno slab, žleht, privoščljiv, zajedljiv, obsojajoč, ta pač ni zame. Z njim ne izgubljam energije, ampak mu preprosto pustim, da gre svojo pot. Karkoli mu je že življenje namenilo. A mu kljub temu ne želim nič slabega. Ker vem, da mora sam sleherni trenutek slehernega dne preživeti v tej koži, ki še zdaleč ni za vse.
Moramo se sprejeti. Tudi takrat, ko nam gre slabo. Slab dan ne pomeni, da si slab človek. Vsi imamo slabe dni. Pomembno je, da se tega zavedamo.
//
Lahko bi pisal o lažjih stvareh in temah. Ali, še bolje, o tem posnel kratek, zabaven video. Tej so namreč ljudem bolj všeč. A pri tem zapisu je šlo zame. Delaj to, kar te osrečuje in ne le to, kar je drugim prijetnejše in ljubše. Všečke na stran in srce na plan.
654 total views, 4 views today