Jaz sem zapečkar. Najdem nekaj, kar mi je všeč in se zasidram. Ko parkiram avto na morju, sem mi ne da iti na oglede sosednjih vasi in mest, ker bo voda vsaj zelo podobna, če ne kar ista kot na mestu našega oddiha. Drugo me ne zanima. Tjašo bolj žulijo vsi tej štanti in kafiči, meni je dovolj, da dobim mrzlo pivo in štejem valove.

Pač se na morje že vrsto let vračamo na isto lokacijo. Zakaj bi iskal kaj drugega in novega, če pa je tukaj vse okej? Zadnjič sem podlegel družinskemu pritisku in sem jih zapeljal v bližnji kraj in ker ga nisem poznal, sem takoj zapeljal v nasprotno smer v neki čudno označeni enosmerni uličici, ki se je končala s pomolom in je zahtevala nemalo manevriranja v rikverc, da sem se rešil iz te nepredvidene godlje. Če bi ostal na »domačem« pomolu, se nič od tega ne bi zgodilo. Je’l tako? Tako je!

Prav tako nimam težav s tem, da so si dnevi na morju sila podobni. Zjutraj grem na daljše plavanje, ker ni še nikjer nikogar in zelo cenim mir in tišino. Po zajtrku gremo skupaj na plažo, nato nazaj v našo hiško na kosilo, po kosilu začamim kot vsak, ki ga sonce, hrana in pivo močno uspavajo, potem po peti pa zopet plaža, ki ji sledi večerja in malo družinskih vragolij pred uspavanjem. Torej nič pretresljivega. In točno tako, kot mi je všeč.

Povsem razumem tiste, ki imajo željo, da je njihovo življenje vseskozi ena nepredvidljiva pustolovščina. Nekateri jih furajo celo z otroki. Naj si dajo duška, si mislim. Meni je pogosto preveč naporno že dejstvo, da vse spravim dovolj zgodaj spat. In potem sem tako utrujen, da kvečjemu zmorem še del ali dva meni ljube serije. In par strani knjige.

(Pre)pogosto še vedno poslušam neke »nasvete«, ki so skriti pod krinko dobronamernih, ki mi svetujejo, kaj in kako naj bi vzgajal, š čim naj bi hranil svoje otroke, kako naj kvalitetno ubijamo prosti čas, kaj vsega se moramo naučiti v našem povprečnem dnevu, kakšno je za njih najboljše življenje in še marsikaj. Pa je več kot dovolj, da vidim srečne in zadovoljne otroke, ki se dobro počutijo v svoji koži in je čisto vseeno, kako bi kdo napravil kaj drugače. Ker v nobeni stvari ne smemo stremeti k temu, da zadovoljimo druge. Ampak predvsem (ali samo) sami sebe.

Tako da mi življenje zapečkarja povsem ustreza. Tudi v terme smo šli trikrat zapored v iste. Thermana Laško. Ker vem, da so dovolj velike sobe, ker vem, da imajo otroci dovolj izbire za zajtrk in večerjo, ker vem, da so bazeni razporejeni tako, da se usedem nekam na sredino in vedno vidim otroke, kaj počnejo. Pa še ful so lepi. Pa še sprehod do centra kraja je ful simpatičen (in hiter). To je to, kar rabim.

Zame je vsak dan pustolovščina. Ker imamo tri otroke. Nikoli ne vem, kaj se bo zgodilo jutri, zato ne delam kakšnih pretresljivih načrtov. Prebedel sem že veliko več noči kot v svojih najbolj feštarskih letih. Poskusil sem stvari, ki jih prej še nisem in jih sicer ne bi nikoli (ta Unicorn Ice sladoled, ki je mojim otrokom tako všeč, je isti kot čigumi, kot mrzel čigumi). Pa ne le hrano. Zaradi njih spoznavam nove ljudi, nove občutke, učim se novih stvari in odkrivam sebe. Kaj čutim, kako reagiram v določenih situacijah, česa vsega sem zmožen, kje in kdaj potrebujem pomoč.

Tako da sem zapečkarski pustolovec. Še en oksimoron. Še en ljubki nesmisel.

 

5,211 total views, 8 views today