Vsake toliko jih opazi vsak od nas. Gospe, ki so že nekoliko v letih in v vrečkah prenašajo mnogo preveč. Moja je bila tokrat nekaj metrov pred mano. V levi roki je držala do vrha napolnjeno nakupovalno vrečko, v drugi šest plastenk Pepsija (alo teta, to ni zdravo!). Trikrat je že spustila oba tovora na tla in odpočila roki. Torej pridem vštric z njo. »Vam pomagam, gospa?« Pravi, da ni potrebe po tem, da bo že. Vprašam jo še enkrat. Isti odgovor. Ko tretjič odgovori isto, mi ne preostane drugega, kot da ji rečem: »Kar dajte mir in pustite to meni.« In vzamem tistih šest plastenk.

Nikoli nisem razumel ljudi, ki odklonijo pomoč, ko jim jo kdo ponudi. Razmišljal sem, da sta razloga lahko kvečjemu dva. Ali je v trenutku ocenila, da sem baraba (ampak v svoji desni roki sem imel flexi z leopardjim vzorcem, na koncu katerega je z jezikom veselo opletal majhen, črn mops, tako da sem to opcijo zavrnil), ali pa je bila preponosna, da bi sprejela pomoč. V obeh primerih je šlo za neumno odločitev. Na desetminutni hoji do njenega doma sva se imela prav lepo – zvedel sem, kako se naredi ržen kruh in da je v trgovino skočila po dva kilograma pomaranč, pa se je malo več nabralo. Jaz pa sem razglabljal, kako nam je pravzaprav lepo tudi takrat, ko nimamo vsega, kar si želimo. Odvisno je od tega, ali se znamo zadovoljiti ali vedno hrepenimo po več, več, več. Omenila je tudi, da imam pridnega psa, pa sem ji odvrnil, da videz vara. In kako lepo je, ko se pokaže sonce.

Morda je to za mnoge povsem dolgočasna in nepomembna zgodba, ampak gre dejansko za eno tistih, ki ustvarjajo življenje. Veliko ljudi se zgraža nad mediji. O kakšnih »novicah« poročajo, kako škodljivi so za celotno družbo. Ampak težava je drugje. Najbolj bran časopis: Slovenske novice in Svet24. Najbolj gledane informativne oddaje so 24ur, Svet in Danes na Planetu. Najbolj poslušana radia sta Enka in Center. Kaj jim je skupno? Da so rumeni do obisti. Da »živijo« na nesreči drugih. Da delajo novice iz nič. Torej dajejo ljudem tisto, kar hočejo. Hočejo pa to, da gre nekomu slabše, kot gre njim. S tem namreč njihov obstoj pridobi na vrednosti.

Če ne spremljaš teh rumenih medijev, te tovrstne novice ne dosežejo. Postaneš ignorant za vse rumeno. To pomeni, da te tuja nesreča ne razveseli, kar pomeni, da moraš toliko več narediti za lastno srečo. Zato pa ne vidimo novic v stilu »Pomagal je teti čez cesto, ta pa mu je podarila nasmeh in KiKi bombone«. Še najbolj odurni so pa tisti, ki mrzlično komentirajo spletne novice, v vsej svoji čudoviti anonimnosti, spletni mušketirji, ki jim ne uide nobena napaka, naj gre za slovnično, faktografsko ali podatkovno. Sedijo varno v oddaljenem kotu temačne sobe z laptopom v naročju in se počutijo vsemogočne.

Dokler torej ne ustvarjaš svoje novice našega vsakdanjega življenja, ki številnim ne pomeni čisto nič, eni osebi pa morda s tem dejansko polepšaš dan ali še več, se ne rabiš razburjati nad gnojem, ki je sestavni del večine medijev. Pač poročajo o tem, kar raja hoče. Če gledaš/poslušaš/bereš in se ob tem zgražaš, s tem le dodajaš svoje gnojilo. Ko se bo spremenilo njihovo občinstvo, bodo spremenili tudi svoje prioritete. Bodi raje imun na rumeno in širi dobro v njegovi prijetni anonimnosti.

1,214,097 total views, 88 views today