Zadnje čase kar veliko pišem. EMŠO pa podobne reči, lažje je sedeti za računalnikom kot početi kaj bolj intenzivnega. Pišem veliko, vendar ne na tem naslovu. Ki ima v mojem srcu prav posebno mesto. Ko sem leta 2015 (z mnogo sposobnejšimi od sebe) postavil to spletno stran, sem si zaželel, da se zraven dopiše letnica. Z vami že od leta 2014. To se mi je takrat zdelo sila zabavno. To, da že po letu dni zabeležim, koliko časa smo že online.

Sedaj pa je leto 2026. Tako da misel, da smo z vami že od leta 2014, sploh ni več tako smešna. Pravzaprav je že kar častivredna. Kot je bila tudi začetna ideja za to spletno stran. Svojstven osebni interaktivni dnevnik posameznika, ki je tak kot vsi.

Pred časom me je sedanja prijateljica označila za blogerskega OG-ja (original gangsterja). Navezujoč se seveda na to, kako dolgo to že počnem. In kako je bila pred dobrim desetletjem ta scena še povsem v povojih. To mi je bilo sila všeč. Blogerski OG.

Vedno sem verjel, da lahko pišem tudi v primeru, ko se ne dotakneš prav določene teme. S tem sem dal sila majhen oseben poklon eni mojih ljubših serij, Seinfeldu. Kdor tega ne ve, je šlo za serijo, ki ni imela globlje zgodbe. A show about nothing, so zapisali. Ker življenje se dogaja in odvija med vsemi težkimi temami tega sveta. Tiste malenkosti, ki ga osmišljajo.

Recimo mi smo imeli hrano za ptičke na terasi, kjer jih je (ptičke) budno spremljala tudi naša mačka. Včasih se je kakšen opogumil, priletel sem, na hitro pojedel in odletel. Srečen, ker je še vedno v enem kosu. Sedaj pa smo to isto hrano prestavili na našo češnjo, kakšnih dvajset metrov stran. In ptičkom se je kar zmešalo, vseskozi veselo zobljejo, daleč stran od človeških in (predvsem) mačjih oči. Vidiš, to je zame vseživljenjsko učenje. Vsak dan lahko izvem kaj novega.

Danes točno vem, kaj mi je všeč in kaj ne. Pa naj gre za hrano, občutke, dejanja ali ljudi. Na tem mestu bi se ustavil predvsem pri slednjih. Če mi nekdo osebnostno ne odgovarja, mu brez težav rečem ne. Nežaljivo in nevsiljivo. Ker vem, da nismo vsi za vse. Prav tako nimam težav s tem, da kdo drug reče meni ne. Verjamem, da ima upravičene razloge zato. V to se ne poglabljam. Kot določena hrana morda ne sede tvojemu želodcu, je tudi kakšen človek osebnostno tako nezdružljiv s tabo, da ti preprosto ne sede.

Nekateri pa ti. In jih prepoznaš v trenutku. Začutiš jih. Pa ne zaradi lepih besed, ampak občutkov. V sebi imaš detektor ljudi, ki zlahka zazna, kdo je zate in kdo ne. Naj čim pogosteje in čim bolj glasno piska.

Vsi ti ledeni možje in poscane Zofke tega sveta so v zadnjih dneh prinesle premnogo padavin in turobnega vremena. Čas je za malo sonca. Deževno vreme te povleče navzdol, sončno te dvigne v obratno smer. Izkoristi ga. Dež je tu tudi zato, da bolj cenimo sonce. In da ga nimamo za samoumevnega. Morda res vedno pokuka na plano, a včasih za to potrebuje več časa. Ko se prikaže, je bolj sramežljiv. Mi pa ga imamo – vsaj maja, ko še ni prevroče – radi v vsej njegovi moči.

Tako da je moja iskrena želja, da ima vsak od vas življenje polno brezskrbnosti, spregledanih trenutkov, ki vas osrečijo, nepomembnih dejanj in skoraj nič skrbi. Da lepo krmarite v tem, na prvi pogled, predvidljivem vsakdanu, ki pa je za vas nezamenljiv. Ker znate ceniti tudi vse male stvari. Življenje, ki se umiri, je najlepše. Njegovo intenzivnost smo že poizkusili v mlajših letih, sedaj pa smo si zaslužili in prislužili tudi nekaj spokojnosti.

 

99 total views, 99 views today