Borka in njeni borci

Borka in njeni borci

Rak. Vedno mi je bila ostudna, odurna beseda. Ko se prikrade v tvojo družino, to lahko pomnožiš krat sto. Po bitki (ker to je dolga vojna in težko določimo končnega zmagovalca,), je lahko vsak general. Če bi spet slišal tisti klic, ki me je pričakal konec oktobra – »Tjaša ima raka …« – , a bi reagiral kaj drugače, bi ubral drugačno pot? Dokler nisi v tem, lahko samo ugibaš … dejstvo pa je, da vrhunca čustev ki kar naenkrat vzkli v tebi, ne moreš ustaviti. Nikoli ni šlo zame, v tej zgodbi nisem v prvi bojni vrsti. Čeprav bi najraje bil, tako bi bilo vse lažje. Šlo je v prvi vrsti zanjo in nato za nas. Kako se bom s tem spopadla ona? Kako se bomo s tem spopadli mi?

Lahko bi na dolgo in široko pisal o tem, kaj se je zgodilo potem. A bom raje delil nekaj naključnih zapisov iz IG-ja. V spomin in opomin.

Še en kemočetrtek … kot sem že povedal, imam z njimi sladko/kisel odnos. Rad jih imam, ker iskreno verjamem, da je z vsakim od njih Tjaša (in posledično mi z njo) bližje zdravju in srečnemu koncu, seveda pa jih močno sovražim, ker vem, da bodo moji dragi okrutno vzeli zajeten del moči, ki pa jo bo v naslednjih dneh zagotovo spet pritegnila k sebi, na svojo stran.


Tako da morda naslednjič malo pomisli na to, kaj je dejansko pomembno, ko te iztiri recimo praznična gužva, (pre)počasni vozniki, neprijetno vreme. Jaz bom dopoldne preživel tako, da bom z otroki igral Enko, šli bomo na sprehod in potem skupaj skuhali pašto za kosilo. Ob vsem tem pa bomo komaj čakali, da Tjaša spet pride domov. Kaj lepšega si sploh ne znam predstavljati.

Nekaj sem si še najbolj zapomnil … Prijateljica je bila partnerka moškega, ki se je kakšno leto boril s to zahrbtno boleznijo. Po vsem tem pretečenem času in ko se je moški srečno pozdravil, je prijateljica to isto žensko vprašala, kako se ona počuti. In je iskreno ter zelo dolgo zajokala v njenem objemu. Ker je v vsem tem času nihče ni vprašal, kako se ona počuti. Vedno je vsem razlagala le to, kako gre njenemu partnerju.

Pa je to povsem razumljivo. Ampak to kaže samo na to, da je to borba, ki zahteva trud, energijo in predvsem ljubezen večjega števila ljudi. Tudi zato jih bolj poveže. Midva imava neverjetno srečo, da so naši otroci tako majhni, da se z vsako, še tako težko situacijo, spopadejo s tistim pregovornim otroškim optimizmom, ki je včasih tudi naiven, a jih prav zato dela tako čudovite.

Tako da v celotni situaciji ne pozabljam nase. Čeprav pridejo dnevi in trenutki, ko je res, res težko. Ampak dobro vem, kaj je naš končni cilj, za kaj se borimo. Na srečo me obkroža neusahljivi otroški optimizem. Ki je pogosto tudi zelo nalezljiv. Zato se veselim vsakega novega dne, ker smo vedno znova bližje končni zmagi.

Že vrsto let ponavljam preprosto, a še kako resnično misel: Skupaj smo nepremagljivi.

Nov kemočetrtek je tu. Zanimivo, kako se lahko v sorazmerno kratkem času življenje povsem spremeni. Čeprav trenutno ne občutim neke resne jeze … predvsem gremo iz dneva v dan, vsi načrti so trenutno nekje na stranskem tiru. Včasih pač rabiš opomin, da je potrebno živeti v trenutku.

Če sem se kaj naučil je to, da je zakaj najbolj neumestno vprašanje, kar jih je. Življenje se pač zgodi, tako to je. Moja in naša naloga je le ta, da se imamo tudi v še tako zahtevni situaciji čim bolj lepo. Tjaši to zaenkrat super uspeva, tega sem res vesel. Jaz se pa še učim. Šola življenja se nikoli ne konča.

Oh, ja, malenkosti. Te so bistvo vsega. Lep, sončen dan in malo boljše počutje in vse je več kot okej vsaj za nekaj trenutkov, minut, ur. Sedaj je naš cilj, da vse to podaljšamo na nekaj dni. Ko bo pravi čas zato, na nekaj tednov. Sledi mesecev in let. Končni cilj je lepo, brezskrbno in s soncem obsijano življenje. Tako naj bo.

Fun fact: preden je začela s kemo, sem jo vprašal, če se tudi jaz solidarnostno pobrijem. Pa je rekla, da ne rabim in naj kar imam čupco. Takrat sem se zavestno odločil, da se do konca njenega zdravljenja ne postrižem. Mislim, da ji je sedaj že žal .

Zadnji kemočetrtek! Vsaj do nadaljnjega. Sedaj se začenjajo drugačni boji, ampak tej najbolj zoprni in izčrpajoči so od jutri dalje za njo, nama, nami. Če me je ta »izkušnja« kaj naučila, potem je to dejstva, da se življenje zgodi. Človek ga lahko še tako načrtuje, ampak nad njim nima celostnega vpliva.

Tjaši sem včeraj povedal vic, ki me je nasmejal. Zdrav človek ima tisoč želja, pijan pa samo eno: glasbeno. In take bedarije so soustvarjale te naše mesece. Poskušali smo se smejati, tudi ko ni bilo nič smešno. Nismo se prepustili malodušju, tudi ko bi bilo to najlažje. Imeli smo se najbolj radi, tudi ko je bilo najtežje.

Naša borka ima sedaj še nekaj drugačnih bojev pred sabo. Prepričan sem, da so najbolj zahtevni za njo. Zelo vesel sem, ker jih je dobro prenesla. In čeprav to dobro ve, jo je treba vsake toliko opomniti – vedno bomo z njo, nikoli ne bo sama. Tudi v najbolj temnih trenutkih se bomo potrudili pričarati sonce. Ko ne bo šlo drugače, ga bomo pa narisali. Na srečo otroci zelo lepo rišejo. Poleg tega, da so seveda utelešeni sončki.

Zdravniki nikoli ne rečejo, da si ozdravljen raka, ampak da je v remisiji. Ta hudič se lahko vedno vrne. Ampak mi ne bomo živeli v konstantnem strahu, sploh ne, to zavračam z vsem svojim bistvom. Mi se bomo še naprej smejali, se imeli radi, čim bolj zdravo živeli in se prepustili življenju. Ker iskreno verjamem, da ima za nas pripravljenega še veliko odličnega.

Danes je še ena zelo pomembna etapa v “našem” zdravljenju, Tjašin operativni poseg. Zgodba, ki se je začela konec oktobra in traja že skoraj pol leta. Težko obdobje, polno drugačnih preizkušenj in predvsem negotovosti. Ampak od samega začetka vidimo samo končni cilj. Naj bo po do njega še tako usrana, bo nagrada na koncu milijonkrat večja.

Človek se naj bi v takih situacijah vedno kaj naučil. Zelo kratek bom: manj glave in več srca. Če manj razmišljaš in več čutiš, je vse veliko lepše. Novim zmagam naproti.

26. oktober 2023 … nikoli ne bom pozabil tega dneva. In tistega klica: »Tjaša ima raka.« Čeprav vem, da je to nemogoče, nikomur ne želim, da kdaj dobi tak klic o svojem partnerju, otroku, staršu. To ostane s tabo za vedno. Takrat sem prvič in zadnjič v tem času zajokal. Ker me je bilo strah vsega, kar je pred na

 Najtežje je bilo januarja. Ko so imeli vsi trije otroci in Tjaša gripo. Jaz pa si nisem mogel »privoščiti«, da zbolim, čeprav sem živel v leglu bacilov. En večer sem zakuhal in se prepotil, naslednji dan pa spet po ustaljenem ritmu. Pospravljanje, kuhanje, trgovina, lekarna. Kot sem že povedal – pred sabo sem videl samo končni cilj, ta usrana pot do tam mi ni nič pomenila. Vseskozi sem si ponavljal, da pol leta ali leto ni nič v primerjavi s srečnim življenjem. Po katerem sem vedno stremel in hrepene

16. april 2024 … nikoli ne bom pozabil tega dneva. In tistega klica: »Vsi testi so negativni, Tjaša je sedaj povsem zdrava.« To ni bilo najslabše obdobje mojega življenja, ker sem imel vedno ob sebi čudovite ljudi in še bolj čudovito Tjašo, bilo pa je najtežje. Sedaj sem utrujen. Predvsem pa najbolj srečen človek na svetu. Torej sem prijetno utrujen. Zvečer sem zopet nekaj zajokal, kot kakšen mali deklič … a šlo je za solze sreče, vzhičenja, olajšanja.

To je smisel družine. Da nikoli in v ničemer nisi sam.

 

7,384 total views, 6 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*