Dolgo časa me dekleta sploh niso zanimala. Nekaj so letale naokoli, ampak jaz sem imel žogo in se mi ni ljubilo ukvarjati še s temi komaj uravnovešenimi bitji. Ampak tudi najstnicam je nekako uspelo najti pot iz pekla do našega srca. Tjaše skorajda nisem opazil, pa sva bila paralelka na gimnaziji. Nekaj tihega, mirnega, sramežljivega. Imel sem občutek, da še razmišljam glasneje kot ona govori. Morda pa je bil ravno v tem razlog, da je nekaj med nama preskočilo.
Na začetku se loviš. Tudi zame je bilo vse novo. Vsakih sto tolarjev, ki sem jih kje izbrskal, sem zapravil za razne obeske, kartice in podobne osladnosti. Posnel sem jim mixtape od Tupaca, ker nevednica sploh ni vedela, kdo to je. Te babnice so poslušale neke Savage Garden in podobne hortikulturne nesmisle. Hodila sva na dolge sprehode. V ruzaku sem imel s sabo deko, preplezala sva ograjo vrtca in pozimi zmrzovala na tisti scefrani deki. Pa vseeno je vse delovalo, kot da je čisto na pravem mestu. Mraz te ne moti, ker imaš drugega. Noč je podobna jutru in zvezdnato nebo je bilo več kot hotel s petimi zvezdicami.
Ko sem ostal brez mame, sem iskal sebe. Komaj sem se še držal pokonci in s sabo sem tovoril veliko jeze, ki se je pretvorila v zajedljivost in občasno ljubosumnost. Ampak drugače takrat nisem znal. Zaprl sem se pred vsemi, le Tjaši sem pustil vrata nekoliko priprta, da je lahko vsake toliko vstopila v moj svet.
Po kakšnih petih, šestih letih pa se je nekaj v meni spremenilo. Morda sem tako dolgo rabil, da sem prebolel izgubo, ampak takrat sem se odprl tudi drugim. Agresivnost je bila stvar preteklosti, postal sem pripravljen na to, da začnem živeti življenje na novo. In nič si nisem bolj želel, kot da bi imel možnost to početi z osebo, ki mi je vedno stala ob strani.
Vendar je moja bolj ekstrovertna nova osebnost privlačila tudi druge. Kar naenkrat se je krog prijateljev občutno povečal, predvsem med dekleti. To je bilo zame nekaj čisto logičnega, ker sem želel nadomestiti tisto luknjo, ki me je dolgo najbolj razžirala. Pogovarjali smo se, se smejali, sprehajali. Tudi v tem času pa je bila Tjaša resnično edina, do katere sem kadarkoli gojil več kot prijateljska čustva. Verjel sem – in to še vedno -, da je človek sposoben imeti rad veliko ljudi. Kdor se ustavi le pri eni osebi, je sebičen, ker ni pripravljen deliti sreče z drugimi. Za to, da se drugim odpreš, moraš imeti pogum. To, da si vedno in povsod sam, je pač v veliko primerih najlažja odločitev, ker se obvaruješ pred vsem.
Ko je zaključila z doktoratom v Ljubljani, sva začela razmišljati o skupnem življenju. Takrat šele končno spoznaš človeka, ko si z njim deliš vsak dan, ko vaju druži skupna postelja, ko poznaš vse njegove slabosti. In spoznaš, da so prav te slabosti tiste, v katere si se pred petnajstimi leti najprej zagledal.
Odločitev za družino je bila logična posledica najine skupne evolucije. Vedno sem verjel v družino, ker se zavedam, kako grozno je, ko je ni. To je bila zame najpomembnejša odločitev v življenju in nanjo sem se zelo temeljito pripravil. Nisem želel biti le oče, ampak sem želel biti partner, mož, opora, najboljši očka, zajebant, odnašalec umazanih plenic in nakupovalec špecerije. Vedno govorim, da je otrok najboljša stvar, ki se mi je kdajkoli zgodila. Povsem prepričan sem, da je Višnja tudi najboljša stvar, ki se je zgodila nama. Iz dvojine smo prešli v množino.
Kljub njenim osebnim in neutemeljenim dvomom lahko z gotovostjo trdim, da je Tjaša odlična mamica. Skrbna, potrpežljiva in dosledna, tamala v njej vedno vidi in najde oporo in podporo. Moja naloga je, da jo na to spomnim tudi v trenutkih, ko podvomi vase.
Dvomi nas spremljajo vse življenje. Ali sem dovolj dober, ali sem naredil dovolj, kaj se bo zgodilo jutri … Nikoli pa nisem dvomil v nas. Oziroma, bolje rečeno, nikoli nisem dvomil vase, ker vem, kdo sem. Nikoli nisem dvomil v Tjašo, ker vem, kaj nosi v sebi. Nikoli nisem dvomil v naju, ker sva bila vedno dobra skupaj. Nikoli ne dvomim v Višnjo, ker vidim, da je srečna in samozavestna. In nikoli ne bom dvomil v nas, ker vem, da smo skupaj docela neuničljivi.
45,242 total views, 4 views today
One Comment
Nič več dvojine