Kako se ti je življenje spremenilo, odkar imaš otroka? To vprašanje sem slišal že nič kolikokrat, pa mi nanj ni nikoli težko odgovoriti. Odgovora sta dva: življenje se mi je povsem spremenilo in nič ni drugače. S tem hočem povedati, da je moje življenje dobilo nov smisel, da imam povsem drugačne prioritete in ritem, da je vse veliko bolj spontano, še vedno pa se nisem odpovedal ničemur, kar mi je resnično veliko pomenilo takrat in mi zelo veliko pomeni še danes. Še vedno veliko berem, se sprehajam, telovadim, gledam šport. Vendar sem te stvari nekoliko prilagodil: berem zvečer, ko tamala že spi, sprehajam se z njo, telovadbo tudi počasi prilagajam njej, ker ji je spremljati očka, ko se lomi med vajami, sila zabavno, šport gledam potiho in brez kletvic, pa ga sploh ne opazi.

Tako sem nov in vseeno tak, kakršen sem bil. Otrok ne pomeni, da se moraš čemu odreči, gre le za prilagajanje. In kmalu ugotoviš, da lahko večino stvari počneš s svojim otrokom in ob tem še toliko bolj uživaš. Končno sem lahko trapast, spuščam nerazumljive zvoke, se valjam po travi in hodim po hiši tako, da oponašam gorilo, pa ni s tem nič narobe. Ko si starš, ti je dovoljeno še več. Ko si starš, ti je dovoljeno, da si zopet otrok. To pa je nekaj najlepšega.

Spremenil sem nekatere stvari pri sebi, ki jih prej nisem nikoli maral. Sedaj nisem več sam, ampak odgovarjam tudi za dete. Trudim se, da sem čim boljši zgled in to je čisto dovolj. Otrok ne potrebuje več. Potrebuje mojo pozornost in energijo, tega pa zanjo ne bo nikoli zmanjkalo.

Ko sem z njo, ni čas nikoli izgubljen. Ko sem bil brez nje in sem sam sedel pred računalnikom in delal praktično nič, mi je bilo škoda časa, ki sem ga zato porabil in posledično izgubil. Ko sem z njo mi ni škoda minute, ure, dneva. Vse ima nek smisel, ker je vse iskreno, naravno in sproščeno. Ko se sprehajava, ji sedaj že opisujem stvari, ki jih vidi, ona pa vse to pospremi z vzdihi, izdihi, začudenjem in radovednostjo. Kot da odkrivava nov svet. In s tem, ko ona prvič odkriva svet, ga jaz dojemam na povsem drug način.

Čustva, ki jih gojiš do svojega otroka, so nekaj povsem novega. Gre za ljubezen in popolno naklonjenost, ki se je ne da opisati. Mislim da gre dejansko za povsem novo čustvo. Lahko imaš zelo rad zelo veliko ljudi in stvari, pa imaš svoje dete še nekoliko drugače in predvsem bolj rad. Otroci so poosebljena ljubezen.

Življenje se ne spremeni, ko dobiš otroka, ampak se spremeniš ti. Končno ugotoviš, da je neka luč na koncu tunela. Končno začneš življenje živeti in ga ne le preživljati. Vse postane bolj izrazito, kot da začenjaš življenje dojemati na deseto potenco. Veselje, smeh, igrivost, tudi žalost, vse je mnogo bolj doživeto. To terja svoj davek, ampak to je nizkotna cena v primerjavi s tem, kaj vse dobiš.

Torej sem na poti, da ohranjam vse tisto, kar me je osrečevalo skozi večji del življenja, vse to pa podkrepim z doživetji in spoznanji, ki jih prinaša to novo obdobje. Več ljudi me je tudi vprašalo, kako sem vedel, kdaj je pravi čas, da imaš otroka. Odgovor je sila preprost: tega nisem vedel, ampak sem preprosto čutil. Odrasli ljudje se vedno bolj nagibamo temu, da preslišimo ta tihi, plašni notranji glas, ki nam svetuje, kaj narediti v določenem primeru. Vedno nam pove točno tisto, kar je za nas najboljše.

Kako se ti življenje spremeni, ko imaš otroka? Na bolje, na sto in tisočkrat bolje.

 

15,499 total views, 2 views today