Mi smo kliše. Mož, žena, hčerka, oblečena v roza, majhen, črn mops, ki počasi že sivi, majhna, a prijetna vrstna hiška s tremi kvadratnimi metri vrta. Še robotski sesalec imamo, ki se ga ne upamo vklopiti, ker je velika verjetnost, da se bo enkrat odločil, da posesa tudi nas. Mi smo kliše. Očka malo kosmat in potetoviran, mamica lepo spedenana in malo potetovirana. Mi smo kliše, ker se vsak vikend zapeljemo k (novopečenim) starim staršem na kosilo, nazaj pa se pripeljemo s polno vrečo hrane, katere večine ne pojemo. Očka posluša Tupaca, mamica Nino Pušlar. Taki smo kot vsi.
Mi nismo kliše. Vseskozi se smejimo, tudi če nam je težko. Imamo več knjig kot ima Lidlova pekarna svežih žemljic, ki jih ima naša tamala najrajši. Tukaj je krivda tudi na moji strani, ker si vedno, ko nakupujem, privoščim žemljico ali dve in obenem še malo drobim tudi moji štručki. In sedaj moja štručka hoče samo še Lidlove štručke. Taki pač smo. Eden staršev dela na pol, drugi sploh ne, pa nam vseeno nekako znese. Mi nismo kliše. Že od vsega začetka, ko je burno vstopila v najino življenje, je hčerka povsem na prvem mestu. Materialne stvari, ki so bile prej pomembne, so postale povsem brezpredmetne. Malo smo obsedeni z lepim vremenom in sprehajanjem in to dvoje združimo vedno, ko le lahko. Moj pametni telefon mi skoraj vsak dan čestita, ker sem presegel priporočljivo mejo števila prehojenih korakov na dan.
In tako smo običajni v svoji neobičajnosti. Očka in mamica sta že prestopila mejo tridesetih, pa sta še kar oddaljena od Jezusovih let. Mala Višnja je stara osem mesecev in je do sedaj porušila že vse rekorde v teži za dekletca svoje starosti v novomeški pediatriji. Sicer pa spi ali se smeji, tako smo se dogovorili že na samem začetku. Snoop je sedemleten mops, ki vedno gleda sila užaloščeno. To pa zato, ker je vedno lačen. Torej se ga je prijel vzdevek naša nesreča.
Slabi smo z načrti in denarjem. Druge stvari nam gredo veliko bolje. Stremimo po občasnem hedonizmu in venomer prisotni sproščenosti.
Morda smo neobičajni zato, ker našo zgodbo opisuje očka, on je urednik našega virtualnega dnevnika. Večino teh reči namreč ponavadi zapisujejo mamice in je vse tako čudovito in prelepo in pocukrano. Pri nas je pač drugače. Mi imamo take težave kot vse mlade družinice. Otrok se pokaka tako močno, da mu priteče iztrebek za vratom na plano. Torej je dobesedno do vratu v dreku. Ko hoče očka čisto po tiho zapustiti spalnico, ker tamala že spi, se seveda udari v tisto luč, ki je že pet let prenizko in v napoto, zakolne in ob tem zbudi obe. Pri nas namreč ob sedmih zvečer zaspita obe dami, tako večja kot manjša. Ko naslednji dan otrok po uri borbe v nosilki končno zaspi, se mimo po cesti pripelje možak, ki ne zna prestaviti iz prve v drugo v coni 30 in nažiga komad I’m blue od Eiffel 65 do konca in tamalo seveda prebudi, tako da lahko začnemo čisto od začetka. Ko jo sam peljem v trgovino, jo postavim na tisto malo poličko, v katero sem še do nedavnega lahko odlagal šesterčke piva, ji hitro podam nekaj okusnega v roke, da veselo zoblja in seveda mene pusti pri miru. Sedaj potrebujem polno koncetracijo zato, da prinesem vse, kar je mamica napisala na seznam. Nekakšne čudne stvari, za katere prvič slišim: koromač, citronka, proso. Hja, včasih je bilo nakupovanje bolj preprosto, a še zdaleč ne toliko zanimivo. Sedaj pa zgleda tako, kot je na fotografiji.
Zakaj Fotrov višnjev zavitek? Ker je tako ime moji hčerki, ker ga ima vsak rad in je sladek in to pomeni, da lahko pišem skorajda čisto o vsem. Verjemite mi, da se dogajajo povsem drugačne peripetije, ko sta sama očka in dete. Svet je poln neskončnih in zanimivih priložnosti, ki samo čakajo, da jih ubesediva. Ko se je tamala rodila, sem kupoval vse, kar je bilo z okusom višnje – jogurte, višnjevčke, nekakšne čudne napitke, vseeno. Višnjev zavitek pa ostaja najboljši. Študl pač vedno paše.
8,946 total views, 2 views today