Nikoli se ne opravičuj, da si, kar si. Pogosto se zgodi, da drugi tega ne razumejo. Še pogosteje se mnenju drugih prilagodimo. Ampak vsak od nas nekaj preprosto je. Nekaj, kar je drugačnega. Ne boljšega ali slabšega, ampak drugačnega.
Preprost, a nazoren primer: jaz ne morem biti pri miru. V mladosti so mi diagnosticirali blago obliko hiperaktivnosti, ampak nisem prepričan, če je to razlog. Težko samo sedim pri miru. Ko pridem k nekomu na obisk, sem srečen, če se lahko sprehajam po dnevni sobi in se pogovarjam. Še srečnejši sem, če ob tem brcam kakšno mehko žogo. Mnogi tega ne razumejo, ampak pri tem jim ne morem pomagati. Kar njim sede, meni ne.
Tudi jaz najdem svojo nirvano, svoj mir, ampak na drugačen način. Ko se sprehajam s svojo tamalo, ki veselo sloni v nosilki. Čista tišina, okolica za naju ne obstaja, desno, levo, gor in dol, nikjer ni nič, ona se oklepa mene, jaz držim njo, takrat sem povsem pomirjen, ker sva v nekem svojem svetu, kjer veljajo drugačna pravila. Nekomu drugemu to verjetno ne pomeni veliko, meni pa vse.
Zato se ne opravičujem, da sem, kar sem. Opažam da je najboljše, če odkriješ svoje karte takoj na začetku. Nekatere ljudi to odbije, druge pa pritegne. Sčasoma se izoblikuje krog, ki je povsem tvoj. Tukaj ni skrivalnic, ampak vsak ve, pri čem je. Človek ne potrebuje velike skupine ljudi, ki ga vseskozi obkrožajo, da je srečen. Človek srečo najprej najde v sebi, šele potem jo lahko deli. Morda je še največji kompliment, ki ti ga lahko kdo nameni, ta, da ti reče, da si čuden. Super, to pomeni, da si to, kar globoko v sebi verjameš, da moraš biti, pa se mu še vedno zdi vredno biti v tvoji družbi.
Največje izdajstvo je tisto, ko izdaš sebe. Ni naključje, da obstaja rek, ki pravi, da naj bi „odrasli“ ljudje preživeli čim več svojega časa v družbi otrok do petega leta starosti in v družbi ljudi, ki so že starejši od sedemdesetih let. Prvi so iskreni, pristni, neokrnjeni, v njih ni trohice slabega, ker se še niso priučili slabega. Moja hčerka se zasmeje vedno, ko me vidi, in zajoka (skoraj) vedno, ko grem od doma. To je prvinski odziv, ona je v danem trenutku resnično srečna/nesrečna. Starejši ljudje pa so že izkusili življenje. Sedaj že vedo, da se ne splača razburjati, živcirati, jeziti zaradi vsake malenkosti. Zavedajo se minljivosti življenja in človeka samega. Minljivost je čudovita reč, ker je povsem enaka za vse. Življenja na koncu nihče ne pretenta.
Radi razmišljamo o svojih napakah, veliko več, kot pa o naših uspehih. Pogosto se s kom spremo. V afektu rečemo nekaj, kar obžalujemo, in potem ne vidimo izhoda iz situacije, ker smo vsi preponosni, da bi razumeli drugo stran. Ampak dejstvo je, da nekdo drug dojema stvari povsem drugače kot ti in bi to, da ga poizkušamo razumeti, naredilo zelo veliko, da razrešimo nastalo situacijo. V takem primeru vedno poizkušam razložiti svojo reakcijo. Zakaj sem tako odreagiral in zakaj mi to toliko pomeni. Ko druga stran pove svoje razloge, se zelo hitro najde miroljuben konsenz.
Če pa nekaj resnično zajebeš, se pa opravičiš. Drugega ne moreš storiti in to je povsem dovolj. Življenje je sila preprosto, če ga živiš po svojih pravilih. Kako grozno mora biti, če si se vedno in vsakemu pripravljen prilagajati. Kot otroci smo se vedno učili, vedno nekaj preizkušali, vedno želeli doseči nekaj več. Potem pa nastopi čas, ko se zadovoljimo. To tako in tako preprosto je, ker tako naj bi bilo. To je tista največja past življenja. Da se nehamo učiti, da pozabimo na to, da imamo celo življenje čas, da dosežemo, kar si želimo.
Včasih sem bil sposoben ob jasnih večerih sedeti na terasi in šteti zvezde. To me je izredno fasciniralo. Potem sem pa na to pozabil. Včasih sem vedno, ko je zvečer padal dež, puščal odprto okno, da sem poslušal zvok kapelj, ki se odbija od strehe, tal, luž. Potem pa sem začel razmišljati, da se ob tem lahko prehladim. Nekako sem odrasel in s tem izdal samega sebe. Na srečo imam novo priložnost, življenje je hecno na ta način, prav izziva te, da dosežeš več. Moja tamala me uči, kakšno je življenje od začetka. Zanimivo, drugačno, presenetljivo, zabavno in predvsem preprosto. Nismo odrasli tisti, ki učimo otroke, mi jih le vzgajamo. Sicer pa so otroci tisti, ki učijo nas.
7,404 total views, 2 views today