Sobota popoldne je. Gledam neko nepomembno tekmo na TV, ker pač lahko. Ali moram. Zunaj je sončen in zasnežen dan, ki prav kliče po zimskih vragolijah/sprehodu/druženju/brezskrbju. Slednja morda sploh ni prava beseda, kdo bi vedel, ampak lepo zaokrožuje stavek, zato jo bom pustil na točno tem mestu. Lahko bi jo nadomestil z »brezdeljem«, pa je nočem. Zakaj sem notri, te zanima? Ker – kot se silo rado zgodi v najbolj mrzlih mesecih leta – je eden od otrok bolan. Ergo, nekdo se mora žrtvovati in ga čuvati na toplem pod odejo. Pri treh otrocih se kar hitro primeri, da kdo obleži. Zakaj pa imaš tri, te spet zanima? Ker jih je lepo delati. In še lepše imeti, v resnici so nekaj daleč najboljšega.
Vendar to ne pomeni, da kakorkoli obtožujem ali obžalujem pare moje generacije (bojda smo zgodnja srednja leta, s čimer pa se moj križ ne strinja in je zato, da pridevnik »zgodnja« nemudoma odstranim), ki zavestno nimajo svojih otrok. To je najbolj osebna odločitev in nihče od nas nima pravice, da jo sprejme namesto koga drugega. Želim si le to, da je otrok del družine, kjer je zaželen in ljubljen. Da ni ovira, ampak razlog za neskončno veselje. Če pa dva čutita, da starševstvo ni zanju, pa le srečno po drugi poti.
Prav tako ti ne odločaš, kako naj bi drugi vzgajali svoje otroke. Morda se ne strinjaš z vsemi njihovimi potezami in prijemi, a dejstvo, da je otrok srečen, ta ne bo poskusil skriti. Če je otrok srečen, potem se z njim veliko ukvarjajo, nekaj že delajo prekleto prav. In srečen otrok pogosto odraste v srečnega odraslega. Vsi pa verjetno stremimo po tem, da bo na svetu čim več srečnih in zadovoljnih ljudi.
Jaz recimo ne dvomim v to, da sem dober oče. Z vsemi napakami in pomanjkljivostmi, ki me soustvarjajo, a hkrati me odlikujejo tudi varnost, zabava, smeh, igra, radoživost in še marsikaj otrokom zelo ljubega. Prej se zgodi, da se moram njihovih objemov otepati, kot pa da bi bil za njih prikrajšan. Ne želim biti njihov najboljši prijatelj, te bodo že našli med svojimi vrstniki, želim pa, da nisem strah vzbujajoči starš, ki ga ubogajo le zato, ker se bojijo posledic. Želim, da čez desetletja objektivno pogledajo na svoje otroštvo in pridejo do spoznanja, da sem dobro opravil svoje poslanstvo.
Ker starševstvo in vzgojo dojemam kot poslanstvo. Ki ni vedno idealno – beri uvodni odstavek o sončnem zimskem dnevu, ki sem ga primoran preživeti med štirimi stenami -, a dejstvo je, da se nam življenje zgodi. Ne moremo in smemo ga načrtovati. Življenje se zgodi in mi potujejo s tokom, ki ga narekuje. Vsi načrti tega sveta se lahko hitro porušijo, a dejstvo, da se vedno lahko nasloniš na lepe občutke, ki vas soustvarjajo, je nekaj močno razbremenilnega. Osvežujočega.
Zato ne obsojaj drugih. Lahko da bijejo bitke, ki si ji sploh ne moreš zamisliti. Lahko da iščejo bistvo življenja na povsem drugih mestih kot ti. Lahko da čutijo, dojemajo in verjamejo povsem drugače kot ti. Zato tvoja zgodba ni univerzalno dobra za vse. Ne išči odobravanje okolice, ampak srečo doma. Ni pomembno, kaj si večina misli o tebi, ampak kako te dojema peščica tistih, ki so zate najbolj pomembni. Kdor želi ugajati vsem, je že v štartu obsojen na neuspeh. Kdor pa ve, da svojega bivanja, občutkov in dejanj ne rabi opravičevati pred tistimi, ki so zanj nepomembni, se bo v svoji koži počutil veliko bolje.
Prav zato nima smisla, da obžalujem današnji dan. Morda ni šlo vse po mojih načrtih, a ob koncu dneva imam otroke, ki se bodo zvečer z različnimi vragolijami borili za mojo pozornost (da le ne bo treba spat), ženo, ki iskreno verjame vame, prijatelje, ki so vedno oddaljeni le en klic. Predvsem pa imam mir v srcu in glavi, da je življenje igra, ki se jo trudim odigrati po najboljših močeh. In da mi to v veliki meri odlično uspeva.
Tudi ti si boljši/-a, kot si misliš. Ali si včasih upaš priznati. Bravo!
3,273 total views, 2 views today