Sedaj nisem več dojenček, ampak že prava mala dama. Imam trakce v laseh, krilca, jeans jakno, mokasinke, pravzaprav vse, kar potrebujem. Odkar sem se zadnjič javila, je minilo že kar nekaj časa, ampak bila sem super duper zaposlena. Stara sem osem mesecev. Velikih osem, kot pravijo. Malo že govorim: tata, dada, nene. Meni se zdi, da se ne rabim naučiti nobene besede več, ker s temi medmeti čisto vse povem. Sedaj že sama sedim in imam čisto nov pogled na svet. Nova perspektiva, nova doživetja.

Kako čudovito je izražati svoje občutke. Zadnjič sem bila – naložena v nosilki – z očkom na pošti, pa se je teta za pultom tako obirala, da sem zakričala in sva bila takoj na vrsti. Bistroumni bralec bo opazil, da sem se naučila uporabljati vrinjene stavke. Pred dnevi sva bili z mamico na predavanju in sem se za dobro urco povsem sama zamotila, ker sem že precej samozadostna. Vendar tudi ta teta – ženske in njihovo govoričenje, že sedaj so mi sumljive – ni in ni nehala govoriti, pa sem jo pogledala naravnost v oči in zarjovela, kar sem mogla glasno. Pa je rekla: „No, to pomeni, da je za danes dovolj.“ Jaz sem prava levinja, ne pa tista Saška, ki ji je nerodno na kolenih.

Kaj vse že zmorem, ker sedim. Z mamico sadiva rožice, medtem ko očka na klopci pije pivo. Menda se je utrudil, ker je kosil travo, tako vsaj razlaga vsakemu, ki ga je pripravljen poslušati. Z očkom se žogava. Hecen je, ker se z žogo tolče po glavi. Že nekajkrat sem slišala mamico reči, da je baraba. Ampak se ob tem vedno smeji, tako da mislim, da je on kar najina baraba. Zadnjič me je stiskal k sebi in sem mu stisnila tako čelno po njegovem nosu, da se mu je kar zavrtelo. On je mislil, da sem to storila ponesreči, ampak še predobro se spomnim, kolikokrat mi je rekel špehek. Obljubila sem mu, da se mu še maščujem, pa mi ni verjel.

Sedaj imam čisto svoj ritem. Okrepčevalni spanec enkrat dopoldne in enkrat popoldne. Včasih se zgodi, da se zbudim in ni mamice pri meni. V tem primeru nežno zajočem in takoj pride, ne vem, kako ji to uspe. Zadnjič se tako popoldne prebudim in ob sebi zagledam očkata. Skoraj me je fršlok, ker ga nisem pričakovala in prepoznala. Torej sem ga nadrla, posteljnega vsiljivca brez slastne dojke.

OČKOV INTERMEZZO:

… to je bil tak jok, vik in krik, da sem se zamislil sam nad sabo. Tako grozno pa menda še ne izgledam, lase in zobe še vedno imam, simpatičen, hruškast nos tudi, karoserija pa je bolje ohranjena kot pri večini moških mojih let. Zato sem prepričan, da mora biti vzrok nekje drugje. S tamalo bova morala priti tej zadevi do dna.

Ko sem se rodila, so dohtarce rekle, da sem velika in suha in da bom manekenka. Kot da ne bi mogla biti manekenka, če bi bila bolj oglatih oblin. Odrasli ljudje so hecni, kot da ne vedo, da se lepota izraža v vseh oblikah in velikostih. Zato sem že sedaj minikenka. Dobila sem kompletek, ki je narejen posebej zame, saj ga krasi smejoča višnja. To je pa prednost tega, če je tvoje ime emoji. Ugotovila sem, da so mi najlepši nasmejani ljudje. Tisti, ki se držijo resno in grdo, mi niso prisrčni. Ponavadi jih kar naderem, da tudi sami vedo, pri čem so.

Ko sva z očkom na sprehodu, si tlači rožice v usta (najverjetneje tiste cvetlice, ki so jih prej pocahnili psi), prepeva in poskakuje. „Kaj mi poje Višnjica, Višnjica sinička? Dobra volja je najbolja, to si piši za uho. Vriskaj, stiskaj, pesmi piskaj, pa nam bo vsem lepo.“ Roko dam stran, če je to prava kitica prave pesmice. Sproti si izmišljuje, barabin. Ampak poskakujem z njim in se smejim, da dam človeku veselje. Saj se trudi po najboljših močeh, čeprav mu ne uspe prav pogosto.

Življenje je praznik. Čisto vsak dan se zgodi nekaj čisto novega. Sedaj sem v nestrpnem pričakovanju, da se začnem kobacati naprej. Zaenkrat se guzim le nazaj, pa ne vidim, kaj se dogaja za mojim hrbtom in se pogosto zaletim v kakšno reč. Ponavadi mojo ponesrečeno vzratno potovanje pospremi gromki smeh. Kar smej se, si mislim, kmalu te zopet dobim v roke. Sedaj do neke mere že vem, katera so njegova občutljiva mesta. Ko jih zagrabim, zakriči kot šestmesečno dekletce.

Seveda ju imam rada, da ne bo pomote. Ker se smejimo in čisto nič drugega ni pomembno. Ko pa shodim, jima pa takoj pobegnem, da bo še večji žur, hehe.

28,778 total views, 2 views today