Ljubki nesmisel in NitKa sva Jure in Nina. Vedno za temi privzetimi imeni stojijo realne osebe iz mesa in krvi. Sva skoraj someščana in Dolenjci smo izredni lokal patrioti. Ker taku tu mora bit. Oba delava s svojima rokama, jaz tipkam, ona šiva. Sedaj se celotno moje družinsko drevo podeželskih korenin zgraža, kako lahko delu, kjer ne držiš vile, sploh označim za delo z rokami. Zanimivo je tudi to, da se danes oba ukvarjava z otroci. Jaz o njih pišem, ona za njih ustvarja. In tukaj je najina glavna skupna točka.

 

Nikoli si nisem mislil, da se bom toliko posvečal moji tamali. Ampak tako srdito in burno, kot je vstopila v moje življenje, tako močno ga je tudi spremenila. Na bolje, v to sem prepričan. Vse dobro, kar sem kadarkoli nosil v sebi, se danes odraža v njenem nasmehu. Ker sem moški, imam seveda svoj poseben odnos s hčerko. Ugotovil sem, da je največ, kar ji lahko dam, to, da ji dam sebe. Svoj čas, svojo energijo in svoje pisanje. Tako ustvarjam najin virtualni dnevnik, ki naju bo spremljal celo življenje. Nisem pričakoval, da bi to bila lahko zgodba iz več poglavij. Vendar sem takrat, ko sva pričakovala naše dete, zelo veliko bral o vzgoji in me je zmotilo dejstvo, da se temu posveča tako malo moških. Jaz sem pač želel vedeti, ali je kakšen junak, ki pije pivo, gleda tekmo in hkrati zabava svoje dete. Moški multitasking!

Mislim, da je želja po šivanju v meni dozorevala res veliko let. Dolgo časa sem iskala primeren tečaj v Novem mestu. Na začetku so me prijateljice bockale, češ šivanje je pa res samo za stare tete. Nisem znala čisto nič, prvič sem sedla za šivalni stroj. Od takrat dalje šivam čisto vsaki dan, najprej  dekice, šale in rutke za dojenčke. Takrat sem bila tudi sama v pričakovanju in to me je čisto prevzelo. Rodila se je moja Zoja in z njo tudi NitKa. Začela sem razmišljati, kaj bi lahko sešila zanjo. Najbolj me je motilo to, da otrok vsak kupljen kos takoj preraste. Tako sem zrisala svoj prvi kroj, za prve haremke, ki jih je Zoja nosila dalj časa.

Velik poudarek dajem temu, da so oblačila, ki jih delam, nosljiva več kot samo eno številko.

Zakaj se otroci tako upirajo oblačenju? Samo pokažeš jim kos oblačila, pa je že ogenj v strehi. Če se pa počutiš sila drznega in se odločiš, da ji daš kapo na glavo, pa je bolje, da si kar zamašiš ušesa. Hkrati se smeji in opleta z rokama od navdušenja, ker ve, da gre na sprehod in se tega srčno in iskreno veseli, po drugi strani pa mi skoraj izpraska oči, ko ji natikam jopico čez glavo. Čas je, da vi, ki šivate za deco, pogruntate nekaj, kar se obleče tako preprosto, da otrok tega sploh ne bo opazil.

Zato sem začeli ustvarjati pajacke! Moja hčerka je imela prav tako vedno težave z oblačenjem. Karkoli sem dala nanjo, ji ni bilo všeč, še najbolj srečna je bila, ko je bila naga. Nato pa sem ji enkrat poizkusila narediti pajacka in sedaj je to edino, kar rada nosi. Njihova posebnost je v tem, da so narejeni iz kvalitetnega materiala, raztegljivega bombažnega jerseya. In otrok se v njem počuti povsem svoboden, nikjer ga nič ne veže, nič ne tišči. Pa še lahko so ful pisani in polni motivov in oh in sploh. Otroci jih obožujejo! Svojemu otroku pa vedno želimo le najboljše.

Kar je za odraslega moškega mrzlo pivo v senci na prijeten poznopopoldanski majski večer, to je torej za dete udoben in raztegljiv pajacek – le najboljše.

Veš, kaj je pa najhujše?

Kaj?

Da ti zmanjka blaga.

Praznih Wordovih dokumentov pač nikoli ne zmanjka. Kot tudi inspiracije ne. Včasih sem mislil, da bo težko napisati novo zgodbo, novo poglavje, ampak se vedno zgodi nekaj, kar najmanj pričakuješ. Otrok je neusahljiva inspiracija! Tako sem prišel do ideje, da bi bilo zanimivo, če tudi dete kdaj spregovori in slišimo njeno plat zgodbe. Včasih jo pogrešam, še ko je pri meni. Ta občutek težko opišem, ampak nekaj v mojem prsnem predelu me močno stisne – ne bom tako pretenciozen, da bom rekel, da me zaboli srce -, vendar ko razmišljam o svojem otroku, mu želim res samo vse lepo. In na svoj neroden način želim to zapisati.

Moja največja inspiracija je Zoja in šivanje za njo … in dejstvo, da so moji možgani neprestano zaposleni s šivanjem. Včasih ležim v postelji in pred spanjem razmišljam, potem pa dobim hudo idejo …

Tudi jaz, tudi jaz!

… vstanem, jo zapišem, zrišem, da slučajno ne pozabim. Veliko jih je ostalo pri tem, da so zapisane na papirju in še čakajo na pravi čas. Čakajo, da bom imela čas, da jih uresničim. Glede na to, kaj se dogaja v moji glavi pa me sploh ne skrbi, da bi mi idej kdaj zmanjkalo. Bolj me obremenjuje to, da jih je preveč in premalo časa. Idejo za hlačke, ki sem jih poimenovala Ritke od NitKe sem dobila na spletu. Preučila sem jih in jih začela delati. Najprej so zasvojile mene, potem še ogromno drugih ljudi. Sedaj pa se isto dogaja s pajacki, kar me neizmerno veseli.

Otroci so ena sama ljubezen. Ko pišem o svoji tamali, to sprošča nek hormon sreče v meni. To nikoli ni bil in ne bo posel. To je čista uživancija, tudi takrat, ko pišem o težjih stvareh. Z njo pač ni nič težko. Za njo pač ni nič težko.

Najbolj vesela sem, ko mi starši pišejo, kako navdušeni so njihovi otroci nad oblačili, ki sem jih sešila. Ko sem prvič sedla za šivalni stroj, sem o tem lahko samo sanjala.

Na otroke! Razlog, zakaj nama je tako lepo.

Ker zaradi njih uživava v tem, kar delava.

 

28,705 total views, 2 views today