Kakorkoli stvari obrneš in sprejemaš dogodke v svojem življenju, na izbiro imaš vedno dve možnosti: ali verjameš, da se vse zgodi z razlogom, ali pa si prepričan, da sam kreiraš svojo usodo. Kdor verjame, da se vse zgodi z razlogom, se verjetno ne bo preveč ubadal s tem, kako ali zakaj se je nekaj zgodilo. Naj bo to dobra ali slaba stvar. Kdor verjame, da sam ustvarja svoje življenje, ne bo imel izgovora, ko mu kaj ne bo uspelo. Vse je na njegovih plečih.
Kot ponavadi pa se mi zdi, da je najboljša tista vmesna pot. Da se prepustiš nekemu nevidnemu toku usode, ki bolje kot tvoja nepomembna malenkost ve, kako bo prekrmaril čez to čudno reč, ki se ji reče življenje. Hkrati pa si pripravljen izzivati srečo, narediti korak več in iti dlje od drugih, da te ta ista usoda nagradi.
Ne verjamem, da lahko bistveno spremeniš karte, ki so ti namenjene. Vendar tudi ne verjamem, da se preprosto sprijazniš s tem, kar imaš v roki. Morda je še najpomembnejše, da v tem lovu za čudovitim ne postanem požrešen. Da hočeš vedno več samo zato, ker nimaš nikoli dovolj. Človek je sila preprosto bitje, dokler se ne odloči, da to zakomplicira.
Čudovite so misli, ki človeku odžirajo spanec, ko mu ga polna luna ne privošči. Spet je morda ravno v tem bistvo, da tudi naša miselnost išče vedno nove izzive, pa čeprav so na prvi pogled še tako nespametni. Prizma časa vse spremeni. Kar je bilo še pred nekaj leti življenjskega pomena, je danes omembe nevredno. Kar je še pred časom bilo tvoje bistvo, je danes le še medel spomin na obdobje, ki si ga za svoj nadaljnji razvoj nujno potreboval, a ga na srečo prerastel.
Morda tudi zato ne razumem ljudi, ki se sramujejo kakšne napake ali dogodka iz svoje preteklosti. Te stvari se pač vedno zgodijo z razlogom. Ravno zato, da potem trezno premislimo, kaj smo od tega odnesli in zakaj smo to pravzaprav naredili.
Jaz imam sedaj v svoji notranjosti vedno vključen mali test. Ko srečam človeka, ki me nekako moti, se odmaknem za nekaj trenutkov vase in pri sebi razčlenim, ali me dejansko moti ta oseba, njegova dejanja ali početje, ali je problem v meni. Pogosto se namreč izkaže, da nekdo drug ni ničesar kriv, ampak da sam že vnaprej obsojam njegova dejanja in jih opredelim za napačna. Če ne morem mimo tega, se od dotične osebe pač umaknem, ker je to edina pravična stvar do naju obeh. Ponavadi nas pri drugih zmoti tisto, kar ne prenesemo pri sebi. Zato moram včasih najprej dvakrat globoko vdihniti, preden reagiram. Če hočeš, lahko sovražiš čisto vsakega človeka, ki ga srečaš, to ni težko. Tudi »prijatelje«. Če hočeš, pa lahko vzljubiš skoraj čisto vsakega človeka, ki ti prečka pot. Spet je vse stvar percepcije.
Morda pa se vse v življenju zgodi z razlogom ravno takrat, ko si pripravljen izzivati usodo. Vendar je najboljše življenje tisto, ki ne pozna pogojnikov. Kaj če bi, če bi to, zakaj nisem storil tega, kaj se pravzaprav hotel reči … Mogoče je ravno dvom tisti, ki nas ovira pri tem, da bi dosegli največ, kar lahko. Mogoče je mogoče tista beseda, ki nas tišči k tlom. Napake niso napake, če od njih nekaj odneseš. Če se vrtiš v krogu napačnih odločitev in sumljivega vedenja, potem si pač bedak, bleda ameba, ki je ostala v prostoru in času in ne zna presekati tega Gordijskega vozla. To je pa nekaj povsem drugega.
Vse se začne in konča s srečo. Verjamem, da usoda bolj ali manj vsakemu nameni srečno življenje. Prepričan sem, da tisti, ki izzivajo srečo, dobijo od nje veliko več kot tisti, ki se čutijo upravičeni do nje in jo čakajo na kavču. Pravzaprav nimaš dveh možnosti, ampak le eno. Sreča je vse, kar življenje nosi v sebi. Tudi nesreča je le sreča z negativno predpono, ki samo čaka dovolj pogumnega človeka, da jo obrne v pravo smer.

28,963 total views, 4 views today