S tamalo sva bila poskusna zajčka. Ali, če se bolj vživiva v najini aktualni vlogi, sem bil jaz poskusni Papa Bear, Višnja pa poskusni pujsek. Igra vlog je pri dojenčkih zelo pomembna, zato jo redno prakticirava. Na njeno žalost tamala zase še ne more izbirati vlog, ampak to rahločutno in obzirno namesto nje storim jaz.
Po prvih dveh mesecih, ko se je naša rada peljala v vozičku in je v njem tudi zaspala, se je lepega dne preprosto odločila, da ji voziček ne sede več. Na srečo je moja boljša polovica na baby showerju od sotrpink dobila nosilko Boba Air. In nekaj mesecev je bil to edini način, da je dete zaspalo, ko ni bilo med domačimi štirimi stenami. Strpal sem jo v nosilko, par minut je glasno izražala svoje nezadovoljstvo, ker je že vedela, da jo uspavamo, potem pa je kinknila.
Dokler nisem pred nekaj tedni izvedel, da obstaja še ena Boba. Večja, za daljše ture in bolj kompaktna. In sedaj vsak dan v praksi preizkušam Bobo 4G. Ker ima oblazinjene naramnice in oporo za dojenčkovo guzico, je vse veliko bolj preprosto. Vsak dan podaljšujemo sprehode. Najprej pol ure, nato tri četrt, danes uro petnajst.
Višnja v nosilki ne spi več. Nasploh spi veliko manj kot je v prvih treh mesecih svojega življenja, kar je seveda razumljivo in pričakovano. Ampak ker je tudi njej v Bobi 4G bolj udobno, sedaj cel sprehod gleda naokrog. Zvedavo, kot dekleta v pesmih Toneta Pavčka.
Vedno sem se šetal. Najprej sam, potem s svojo izbranko, kasneje s psom, sedaj pa z Višnjo. Pred leti sem razmišljal, kako prijetno bo, ko se bom sprehajal s svojim otrokom in mu opisoval okolico, otrok pa bo to »požiral« z izbuljenimi očmi in široko odprtimi usti. Nekako verjamem, da se s tem razvije otrokov vokabular. Srce bi se mi paralo na koščke, če bi moj otrok uporabljal kratice (LOL, WTF) namesto nenadkriljivih opisnih pridevnikov neskončnih razsežnosti.
Seveda so tej prvi sprehodi še bolj preproste narave. To je drevo, to je teta, to je hiša. Težko ji razložim, da recimo dotična fasada izgleda, kot da je ni prebarval nihče od halštatske ali železne dobe dalje, saj jo krasijo nedoločljivi pastelni odtenki, ki jih ne bi nič bolje opisal profesor likovne vzgoje. Sedaj greva počasi, korak za korakom. Poglej, Višnja, to je pa pes. Kako dela pes? Hov hov.
Torej se po dobri uri ogledovanja in preprostega opisovanja vrneva domov. Kaj je novega? Križ me ne boli, kar je za velikega človeka vedno dobrodošlo in še zdaleč ne samoumevno dejstvo. Ker te Boba 4G lepo oprime za spodnji del križa. Na ramenih ni več sledov naramnic, ki so se mi pri Bobi Airu zažrli v kožo. Predvsem pa je Višnji bolj udobno, ker ima več opore in to pomeni, da so najine šetnje iz malo stresnih prešle v sila prijetne.
Boba Air je super za krajše sprehode. Je lažja, manjša in lahko zložljiva. Boba 4G je boljša za daljše ture in nosilcu in otroku nudi več udobja. Če imaš možnost, si nabavi obe. Če nimaš, dobro premisli, v katero skupino sprehajalcev sodiš in kako rada je tvoja družinica na prostem. Jaz sem nad 4G iskreno navdušen.
Danes sem tamalo in njeno mutti odložil na igralnih uricah, kjer te male štručke učijo handlinga in tega, kako se naj bi pravilno prenašalo in odlagalo otroka. Pred vhodom je stalo pet, šest mladih mamic. Kaj so imele skupnega? Vse so imele svoje male zakladke v nosilkah. In noben teh otrok ni jokal. Nekaj je torej že na tem.

13,898 total views, 2 views today