Še nekaj dni in naš krofek bo star natanko pol leta. Najkrajših in najdaljših pol leta hkrati. Po eni strani je minilo kot v trenu, ker se pač sedaj vsak dan zgodi toliko novega, po drugi strani pa se skorajda ne spominjam več, kako je izgledalo življenje pred njo. In, če sem čisto iskren, me tisti čas ne zanima več kaj preveč. Sedaj je vse tako drugačno, ampak tudi neskončno in nepredstavljivo boljše.
Starši se trudimo. Zato hodimo naokrog s tistimi »zmatranimi« nasmehi na obrazu. Ker se pač trudimo po najboljših močeh, pa je še vedno zelo naporno. Kljub temu te borbe ne bi zamenjali za nič na svetu. Tamala leži nekaj metrov pred mano na blazini in tlači v usta svojo prvo mehko knjigo. Gleda me in se smeji. Če ti so ne spremeni življenjske perspektive, potem s tabo ni vse v redu.
Neverjetno kako veliko ljudi se še vedno najde, ki ima tisoč in en nasvet, kako naj bi jaz vzgajal SVOJEGA otroka. Poudarek je seveda na svojilnem zaimku. Na srečo poznam veliko otrok, ki so jih vzgajali tej isti starši polni nasvetov, in nekako nimam želje, da bi bila moja njim podobna. Vendar se najdemo tudi taki dobri ljudje, ki se zavedajo, da je vsak otrok zgodba zase, da sta njegova starša drugačna, kot so oni, in jima zato prepuščajo proste roke pri vzgoji. Če je vzgoja prepojena z ljubeznijo, ne more biti hudo napačna. Če je otrok nasmejan, že delaš nekaj prav. Tako pač je z majhnimi otroki – tako hudičevo iskreni so, da ti isti trenutek povejo, če delaš kaj prav ali narobe. Izgovorov ni, odgovori pa so na dlani.
Zadnjih nekaj let, ko se je v meni počasi, a vztrajno prebujal t.i. starševski nagon, sem si vedno želel, da bi se lahko igral z otrokom povsem sproščeno, trapasto in hamlasto, kot je meni všeč, z zvijanjem, kobacanjem, plesom, čudnimi zvoki, valjanjem po tleh, v glavnem prepojeno s pristnim nesmislom. Z otroci drugih ljudi je to seveda težko, ker so na začetku razumljivo nezaupljivi. Z lastnim otrokom je pa to nekaj najbolj naravnega in prvinskega. S tamalo počnem vse, kar si zamislim, ona pa se ob tem noro zabava. To je poanta vsega, da se imava čim bolj pogosto čim boljše.
Zadnjič je veselo migala z mano na Naughty by Nature in njihov Hip Hop Horray, naslednji komad na teh nesmiselnih YouTube miksih pa je bila Taylor Swift in se je začela takoj pritoževati. Verjetno ni potrebno razlagati, kako ponosen sem bil ob tem. Sedaj skupaj iščeva te male malenkosti, ki so bistvo življenja. In uči me ljubezni.
Prepričan sem bil, da jo docela poznam. Ljubezen, namreč, ta abstrakten pojem nenadkriljivih razsežnosti. Pa v resnici spoznavam, da je različnih oblik ljubezni skoraj neskončno. Pred dnevi sem se zbudil sredi noči s cmokom v grlu, ravno tistim, ki ponavadi napove prehlad. Tega sem se resnično ustrašil. Pa ne zaradi tega, ker bi morebiti moral obležati za nekaj dni, ampak sem najprej pomislil na to, da če zbolim, ne bom mogel kušvati in se igrati s tamalo. To pa je bila občutno prevelika kazen. Torej sem si naredil tiste tri krigle limonade, vzel dve veliki žlici deviškega oljčnega olja in sem premagal opozorilni napad.
To je torej ljubezen. Ko si ne predstavljaš dneva v svojem življenju brez osebe, ki je temu istemu življenju dala povsem novo dimenzijo. Šele sedaj povsem razumem tisti rek: življenje moraš živeti, ne pa preživeti.

11,730 total views, 2 views today