Prazno. Prazen list papirja, prazen dan, prazno življenje. Puste odločitve, nesmiselno preživljanje. Morda se zato ljudje ženejo za nekim smislom, za tisto „nekaj več“, kar naj bi nudilo življenje. Zato so knjige za duhovno rast čista prevara. Ker na svetu ni dveh enakih oseb, ki bi potrebovale isto rešitev. Zato se toliko bloggerjev danes ukvarja s tem, kako spremeniti življenje drugih na boljše. Ker verjamejo, da so odkrili sveti gral. Če je delovalo pri njih, bo gotovo delovalo tudi pri drugih.

Tega pač ni. So nekateri ljudje, ki razmišljajo podobno kot ti, to zapišejo, in v nekaterih trditvah vidiš tudi del svojega mišljenja. Izogibaj se ljudi, ki vedno svetujejo drugim. Meni so zanimivi tisti, ki opisujejo. Ker lahko iz tega razbereš, kako dojemajo svet, življenje in vse, kar ga osmišlja. Vsiljevati svoje mnenje drugim je sila nehigiensko.

Empatija je hudo nevarna reč. Nekateri so se menda sposobni poistoveti z vsemi ljudmi, nekaj bilkami in večino živali. Ker jim bojda ni vseeno. Ampak zvečer, ko se odpravljajo spat, tej isti razmišljajo le o sebi. To je povsem normalno, nemogoče se je postaviti v drugo kožo. Pomagaš že, to ja, vendar ne živiš v glavi te druge osebe. Največ, kar lahko narediš za nekoga drugega je, da se z njim odkrito pogovarjaš. To pomeni, da si upaš izpostaviti svoje napake, ker veš, da jih imamo vsi, le da se te razlikujejo od osebe do osebe.

Sočutje pomeni, da ti ni vseeno. To ne pomeni, da čutiš točno tako, kot nekdo drug. Ne vsrkaš njegove bolečine in jo spremeniš v nekaj dobrega. Preprost dokaz: vsak ima v svojem življenju nekoga, ki mu pomeni največ. In ko je ta oseba, ki ti toliko pomeni, slabe volje, seveda narediš vse, kar je v tvoji moči, da jo spraviš v boljšo. Ta boj morda traja več ur ali pa več dni. Ampak v tistem trenutku, ko bo ta oseba nenadoma postala boljše volje, boš sam postal neznansko tegoben. Ker je tisti drugi, seveda ne vedoč, iz tebe posrkal vse dobro, kar si imel in te je posledično pustil nemočnega proti vsem negativnim vplivom okolja. Torej si mu pomagal, vživel vanj se pa nisi. In cena za tvojo pomoč je bila tvoja nejevolja.

Tisti, ki se trudijo dopovedati vsakemu, kako vseeno jim je za vse, so spet tisti, ki jim mnenje drugih največ pomeni. Če je nekdo resnično jebivetar v pravem pomenu besede, potem tega ne rabi razlagati drugim. Ker mu je tudi za druge kakopak vseeno. Ljudje se pogosto pritožujemo, da nas drugi predalčkajo, v resnici pa to počnemo tudi sami. Tudi ti najprej nekoga vprašaš, s čim se ukvarja. Kot da ga to določa. Kot da lahko na podlagi tega sklepaš o ostalih njegovih lastnostih. Morda bi bilo boljše, če bi nekoga najprej vprašali, kako čuti. To človeka določa mnogo bolj kot njegovo delo.

Morda je bistvo vsega, da ni pravega bistva. Morda gre le zato, da iščeš bistvo v povsem vsakdanjih stvareh. Morda je bistvo to, da ga ustvarjaš, znova in znova in vedno na nov način. Najbolj me zanimajo tiste misli, ki jih ima človek pred spanjem. Ko leži sam v postelji, misli mu preskakujejo levo in desno, nekaj išče, pa ne najde, se izgubi v absurdu in najde v ekscesu, vmes morda nastopi še kakšna nepotrebna erekcija, kar naenkrat pa vse te misli ugasnejo. Človek spi.

Kaj je prva misel, ko se zbudi? Morda ga to določa. Ali najde izziv v vsakem dnevu ali se je že dolgo tega upehal v njegovem iskanju? Nemirno srce je resnična kvaliteta človeka. To nam pove, da življenje dejansko živi, četudi drugače od mišljenja večine.

Izogibaj se ljudi, ki svetujejo drugim. Izogibaj se vrsticam, ki te spravljajo v slabo voljo. Izogibaj se novicam, ki so negativne. Izogibaj se težke hrane, ki ne paše tvojemu želodcu. Naj te ne bo sram reči velik JA hedonizmu. Poskrbi zase. Užij in uživaj življenje. To niso nasveti, to so čista in neoporečna dejstva. To ni konec zapisa, ampak šele začetek. Nadaljuješ ga sam.

12,619 total views, 4 views today